Obenem letošnji Teden vzgoje spodbuja tudi k podpori pedagoškim delavcem, ki v vzgojno-izobraževalni sistem, pa tudi v vse bolj nezaupljiv svet, prinašajo upanje na boljši danes in še kakovostnejši jutri. Prireditelji so za vsak dan Tedna vzgoje pripravili prošnje, s katerimi želijo duhovno podpreti vse, ki so dejavni v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Matevž Vidmar, msgr. dr. Anton Jamnik in p. dr. Silvo Šinkovec. FOTO: Boštjan Debevec

Tudi škof Bizjak in Magda Burger

Hkrati so, kot vsako leto, povabili različne avtorje h kratkim razmišljanjem, ki bodo služila za osebno rast ali pa kot branje v skupnostih, zlasti župnijskih pri mašah. Najbolj hvaležni so tokrat Leonu Kernelu, predsedniku območne skupnosti sv. Hieronima, ki je priskrbel pisce iz svoje območne skupnosti, vključila sta se tudi koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak in s. mag. Magda Burger iz SKU.

»Verjamemo v moč molitve«

»Predvsem bi radi v tem tednu molili za otroke, šolarje, družine, vzgojitelje na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja. Velike sanje otrok in mladostnikov se lahko uresničijo, če so spremljane z molitvijo. Verjamemo v moč molitve, v Božjo pomoč,« je poudaril duhovni asistent DKPS p. dr. Silvo Šinkovec.

Duhovni asistent DKPS p. dr. Silvo Šinkovec. FOTO: Boštjan Debevec

Molitveni začetek šolskega leta

In dodal željo, naj bo Teden vzgoje dober molitveni začetek novega šolskega leta, priložnost za blagoslov šolskih torb in otrok, ki gredo na pot, naj pa bo tudi spodbuda, da mesece pred Jubilejem posvetimo molitvi in pripravljamo pot Jubileju, »svetemu letu«, ki so mu torej letos tematsko posvetili Teden vzgoje.

Zaupanje, vedrina in gotovost

Papež Frančišek je svetemu letu 2025 dal naslov Romarji upanja, tako so poimenovali tudi letošnji Teden vzgoje. »V novo šolsko leto vstopamo kot romarji upanja. Romarji, ki v skupni hoji z vsemi, s katerimi se srečujemo, prinašamo zaupanje, vedrino in gotovost,« je izpostavil podpredsednik DKPS in koordinator Tedna vzgoje Matevž Vidmar.

Koordinator Tedna vzgoje Matevž Vidmar. FOTO: Boštjan Debevec

Romarji upanja

In pristavil še osebno izkušnjo: »Nek osnovnošolski ravnatelj, ki ni veren, je nekoč na nekem srečanju izrazil misel, da rad zaposli koga, ki je dejaven v Cerkvi, saj je to navadno zanesljiv človek. Naj nas v tem šolskem letu sodelavci, učenci in njihovi starši prepoznajo kot romarje upanja, ki ga prinašamo v vse bolj nezaupljivi svet.«

Biti, ljubiti, častiti

Ljubljanski pomožni škof in predsednik Komisije za šolstvo pri SŠK msgr. dr. Anton Jamnik pa je poudaril tri vidike vzgojnega oziroma šolskega dela – biti, ljubiti in častiti. »Biti pomeni, da sem z veseljem, iskrenostjo in pristnostjo to, kar sem, in to so naši učenci – na vseh ravneh. Da bi lahko bili res oni in bi postajali vedno bolj božji oziroma razvijali svoje talente, darove,« je dejal škof.

Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. FOTO: Boštjan Debevec

Človek ni ustvarjen, da se zapira v svoj svet

»Za učitelja pa biti pomeni, da ne zadremlje, ko uči že 15 ali 20 let; to je zelo nevarno,« je dodal. »Ljubiti? V času digitalnega sveta se človek vse bolj zapira vase, v egocentrizem, kar pomeni apatijo, malodušje. Zato ob začetku šolskega leta vse več beremo o depresijah, anksioznosti, tesnobnosti. Seveda, kajti človek ni ustvarjen za to, da se zapre v svoj svet in z žalostjo razmišlja o stvareh.«

Stopati v odnos

Pač pa, da vstopa v odnos. Ljubiti po Jamnikovem mnenju pomeni stopati v odnos, zato je v šoli, zlasti v času pragmatičnega individualizma, ključno vzgajati otroke, dijake in študente za odnose, ki so pristni, osebni, ne digitalni. Enako velja za pedagoge: da presegajo individualizem, lastne vrtičke. Stopiti v odnos pomeni timsko delo v zbornici, razredu, igralnici, predavalnici.

FOTO: Boštjan Debevec

Zavedati se presežnega

»Človek postane človek takrat, ko ljubi in je ljubljen. To se zgodi v osebnem odnosu, pogovoru, debatah, poslušanju drugih mnenj, s katerimi se ne strinjamo, a se od njih največ naučimo,« je pojasnil Jamnik in se dotaknil še tretje točke – častiti: »Človek ni samo imanentno, tosvetno bitje. Častiti pomeni, da se pri svojem delu zavedamo presežnega, neskončnega, nečesa več, kot je človek sam.«

Po Božji podobi

Kot kristjani se, je nadaljeval, trudimo videti in odkrivati vsakega otroka, dijaka, sodelavca predvsem kot človeka, ustvarjenega po Božji podobi, pa ne glede na vero ali prepričanje – da ni le predmet psiholoških, nevroloških, kognitivnih raziskav, temveč je neskončno več kot to. »Častiti pomeni, da človek gleda onstran, preko!«