Na predzadnjo nedeljo v septembru tam obhajajo žegnanjsko nedeljo, spomin na posvetitev cerkve, ki ji na Poljanskem rečejo sejem. Blagoslov je ob somaševanju domačega župnika Marjana Lampreta opravil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je, presenečen nad velikostjo svetišča na tako visokem kraju, cerkev označil za pravo katedralo.

Skupaj z obnovo svetišč moramo obnavljati tudi medsebojne odnose, ob tem premagovati zamere in nasprotovanja ter se povezovati v dobrem.

V pridigi je med drugim izpostavil misel, da je treba skupaj z obnovo svetišč obnavljati tudi medsebojne odnose, ob tem premagovati zamere in nasprotovanja ter se povezovati v dobrem. Ob Božji besedi je škof Jamnik tudi poudaril, kako naj vedno znova iskreno presojamo pri sebi, ali smo morda na nekaj preveč navezani, ali si zares prizadevamo za to, da bi z materialnimi darovi, ki jih imamo, mogli stopati po poti služenja in na tem svetu ustvarjati sled dobrega in lepega, kar ostaja zapisano v večni spomin Božje ljubezni.

Bogoslužje so z ubranim pritrkavanjem na tri železne zvonove polepšali pritrkovalci, na koru je pel mladinski zbor, po končani maši pa so domačini vse navzoče postregli s prigrizki in pijačo, med katero je bila tudi poljanska posebnost, zdravilni terjakov čaj iz bezgovih jagod.

Škof Jamnik skupaj z župnikom Lampretom blagoslavlja obnovljen križev pot. FOTO: Jure Ferlan

Poznobaročna cerkev je bila zgrajena leta 1757

Poznobaročna cerkev, posvečena zavetnici kmečkega dela in pridelkov, je bila zgrajena na mestu prejšnje starejše leta 1757, o čemer priča latinski kronogram, naslikan nad pevskim korom. Visoki zvonik je bil postavljen še nekoliko prej, v dvajsetih letih 18. stoletja. Cerkev, ki je do 60. let 20. stoletja pripadala stari župniji v Poljanah nad Škofjo Loko, odlikuje elegantna arhitektura in kakovosten baročni štukaturni okras v notranjščini. Od 18. stoletja do sredine 20. je slovela kot kmečka božja pot, sem so se sv. Jederti prihajali priporočat iz cele Poljanske doline, s Cerkljanskega in še dlje.

Med obnovo notranjščine so odkrili latinski kronogram, ki je razkril leto izgradnje cerkve.

Posebnost sta tudi bogato oblikovana rokokojska stranska oltarja svete Marjete in svetega Lenarta, nastala leta 1768. Glavni oltar je izdelek podobarske delavnice Štefana Šubica v Poljanah iz srede 19. stoletja. Oltarji skupaj s prižnico, na kateri so slike štirih evangelistov baročnega slikarja Janeza Antona Tuška, še čakajo na strokovno restavriranje. Zob časa, klimatske razmere na nadmorski višini prek 600 m in izpostavljena lega so stavbo dodobra načele. Večja obnovitvena dela je v 90. letih dvajsetega stoletja organiziral takratni župnik na Trati Alojz Oražem.

Takrat so obnovili fasado na cerkvi in zvoniku, prekrili streho cerkve in zvonika, izdelali nova okna in elektrifikacijo, uredili drenažo in popravili obzidje. V zadnjih letih pa se je na pobudo ključarja in cerkovnika Ivana Likarja ter nekaterih vaščanov začela nujno potrebna statična sanacija razpok na cerkvi. Po izvedbi teh del je sledila tudi prepotrebna obnova notranjščine. Ta je bila prebeljena z apnom, ob tem so odkrili že omenjeni latinski kronogram, ki je razkril leto izgradnje cerkve. Restavriran je bil na pobudo domačina, izvajalca beljenja, ki je ta poseg tudi financiral.

Vernikom in krajanom ni vseeno za usodo domače cerkve

S podporo botrov je bil obnovljen križev pot, tako okvirji, ki izvirajo iz župnijske cerkve na Trati, kot slike na platnu, ki jih je v prvi polovici 19. stoletja izdelal podobar Luka Čeferin, po rodu iz Leskovice. Slike so bile prvotno v župnijski cerkvi sv. Urha v Leskovici. Po cerkvi je bil namesto prejšnjega neustreznega položen zelo lep tlak iz hotaveljskega kamna, ki ga je darovalo podjetje Marmor Hotavlje.

Večino obnovitvenih del so s prostovoljnim delom in darovi podprli domači verniki in krajani.

Isto podjetje je v letošnjem letu sofinanciralo tudi sanacijo kamnitega obzidja okrog cerkve. Za gradbena dela je poskrbelo podjetje Topos Hotavlje. Sanacija obzidja je bila izvedena po konservatorskih smernicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine in je lahko vzor podobnim obnovam v okolici, saj je bila ohranjena prvotna kamnita struktura zidave iz lokalnega kamna. Deloma je s sofinanciranjem obnovo svetišča podprla tudi občina Gorenja vas-Poljane. Večino del pa so s prostovoljnim delom in darovi podprli domači verniki in krajani, ki jim ni bilo vseeno za usodo domače cerkve.