Škof Jamnik je uvodoma poudaril, da živimo v svetu, v katerem smo bolj kot kadar koli odvisni in pogojeni drug z drugim, »in to tako v dobrih in plemenitih dejanjih in odgovornosti za skupno dobro, kot tudi v vsem slabem, ki se kaže v strahoviti tekmovalnosti, omamni želji po neprestanem napredku ter neizprosni in kruti logiki, ki v središče človeške zgodovine postavlja kapital, človek je pa vse bolj suženj tega.«

Srečati človeka: dar in tveganje

Danes številne znanosti ponujajo odgovore na vprašanje, kaj je človek. »A kljub vsem znanstvenim dognanjem, človek še vedno ostaja skrivnost, kajti nobena znanost ne more docela zajeti in prikazati človeka v vseh njegovih razsežnostih in globinah.«

Človek je bitje odnosov. Tako je ustvarjen, da mora neprestano srečevati ljudi in stvari. Nihče se ne more umakniti v puščavo in se izogniti vsakemu srečanju.

Srečanja človeka bogatijo, ga osrečujejo, mu prinašajo veselje in zadovoljstvo, a lahko predstavljajo tudi breme in bolečino, pravi Jamnik.

V iskanju globlje resnice 

Človek že v svoji mladosti doživlja, da v življenju ne gre brez težav. »Nihče se ne more izogniti neuspehom in ubežati telesnemu ali duševnemu trpljenju. Nihče tudi ne more preprečiti nesporazumov, napetosti in nasprotij, ki jih doživlja v družbi. Ob vsem tem se človek sprašuje, kako bo premostil težave in našel pot naprej. Poraz in obup, pa tudi beg pred takimi resnimi vprašanji v razne oblike zasvojenosti ali zanikanje vsakega smisla življenja, ne nudijo pravih rešitev,« razmišlja škof Jamnik in pravi, da človek v vseh zgodovinskih, družbenih in psiholoških spremembah v svoji globini vendar ostaja vedno isti.

Bitje, ki presega samega sebe, ki išče, razmišlja, upa in se boji, trpi in se veseli, želi biti srečen, ljubljen in svoboden, doživlja vse mogoče oblike sužnosti in odtujenosti, a stalno hrepeni po svobodi in se bori zanjo, okuša bolečino osamljenosti in hrepeni po občestvu, doživlja krivico in nasilje.

Duh žene človeka, da bi spoznaval vedno več in »v iskanju globlje resnice se kaže tudi človekovo hrepenenje po absolutni Resnici.«

Vest in svoboda notranje spadata skupaj

Za pristno življenje iz svobode je človeku dana vest, pogosto poudarja nadškof Šuštar. Jamnik pri tem navaja njegove besede: »O vesti govorimo tedaj, ko se človek zaveda razlike med dobrim in slabim, ko razločuje, da niso vse odločitve in vsa dejanja enaka, ampak da zaslužijo različno vrednotenje in oceno.« V osebnem izkustvu človek doživlja vest kot nek notranji glas, ki mu govori, kaj je prav in dobro in kaj napačno in slabo. Nekaj, kar ga pred odločitvijo opominja, naj stori dobro in opusti slabo ter ga po odločitvi hvali ali graja.

»Vest torej spada k bistvu človeka, ki je, kolikor je duhovno bitje z razumom in svobodno voljo, nujno tudi nravno in odgovorno bitje.« FOTO: Tatjana Splichal

Ravno v vesti, v njenem svobodnem odločanju in odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe. V svoji knjigi Vest nadškof Šuštar piše: »Vest in svoboda notranje spadata skupaj. Za človeka kot osebo sta obe bistveni. V obeh prihaja do izraza enkratnost in dostojanstvo osebe.«

Vzgoja vesti 

Jamnik s svojem razmišljanju nadaljuje, da mora človek najprej sebe iskreno in odkritosrčno spoznati. »Ker pa ljudje bežijo pred seboj, ne vedo, kaj je treba storiti. Vendar spoznanje samega sebe ni tako preprosto, kakor se zdi na prvi pogled. /…/ Človek potrebuje pomoč tako za spoznanje dobrega in slabega, kakor tudi za pravilno odločanje in življenje.«

»Kdor nikogar ne vpraša za nasvet, nikogar ne posluša, ob nikomer ne preverja in z nikomer ne primerja svojega lastnega ravnanja, je v veliki nevarnosti, da se bo napačno odločil.« FOTO: Tatjana Splichal

Človek mora tudi svojo vest oblikovati in razvijati – preprosto rečeno – vzgajati. »Sicer lahko ostane nerazvita ali pa pod vplivom različnih dejavnikov celo otopi, postane brezčutna. Zato je vzgoja vesti ena najvažnejših nalog posameznika. Prava vzgoja vesti je možna samo v dialogu,« je prepričan škof.

Pot svobode in odgovornosti zahteva odločitve in vizijo

Svobodno odločanje mora biti po besedah ljubljanskega pomožnega škofa vedno odgovorno, »kar pomeni, da mora človek na pravi način dati odgovor na klic resnice in dobrega, na zahteve nravnega reda in upoštevati posledice, ki jih ima njegovo svobodno odločanje zanj, za druge in za družbo.«

Le tisti, ki spozna, koliko je v življenju odvisnega od njegovega svobodnega odločanja, koliko lahko stori dobrega ali slabega zase in za druge, se zaveda tudi svoje odgovornosti.

Odgovornosti je po mnenju Jamnika sposobna le zrela in močna osebnost. Odgovornost je zelo osebna zadeva. »Zato nihče svojega deleža odgovornosti ne more enostavno preložiti na druge in nihče mu ne more odvzeti njegove osebne odgovornosti. Čim bolj si človek prizadeva za uresničevanje etičnih vrednot in čim bolj v njem raste čut odgovornosti, tem bolj prispeva k razvoju samega sebe kot osebe.«

Celotno predavanje škofa Jamnika s konference lahko preberete v priponki.

Razmišljanje škofa Antona Jamnika.pdf