Koprski škof Jurij Bizjak ves čas svoje duhovniške službe ohranja vedrino in odprtost. V pogovoru pa nam razkrije tudi, kako živeti edinost v različnosti in vstopu v adventni čas.

Ali po petdesetih letih duhovništva še ostajajo v spominu otroška leta na Colu?

Po eni strani je 50 let šlo eno leto za drugim, kot pravijo Judje, ko pa se ozrem nazaj in vidim, koliko ljudi sem srečal, si rečem, kdaj se je vse to zgodilo, in je 50 let prekratko za vse bogastvo življenja, ki mi je bilo podarjeno.

Doma sem iz kmečke družine na Colu. Sem najstarejši od štirih otrok (dva brata in dve sestri). Če primerjam, kako smo otroci živeli takrat in kako danes, sploh ni primerjave, tako silovite spremembe so. Odraščal sem v preprostem kmečkem življenju na majhni kmetiji, iz katere se ni dalo niti preživeti, oče pa je imel par volov in je hodil okrog pomagat. Ljudje so prihajali k nam ali na naše njive in so se pogovarjali, otroci pa smo radi poslušali, dokler nas ni mama poslala spat. Tako smo se po preprostih ljudeh, ki so se med seboj pogovarjali, učili bogastva življenja, jezika in doživetij. 

Spomnim se, kako smo v adventu hodili k zornicam ob šestih zjutraj. Zunaj je bil mraz, pol metra snega, in smo že kot majhni otroci radi šli zraven.

Bili smo verna družina. Spomnim se, kako smo v adventu hodili k zornicam ob šestih zjutraj. Zunaj je bil mraz, pol metra snega, in smo že kot majhni otroci radi šli zraven. Potem smo delali jaslice, sledilo je praznovanje novega leta. Vaški godci so hodili od hiše do hiše voščit novo leto. To je bilo nekaj res lepega! V postnem času nam križev pot ni bil nič težkega, čeprav nismo vsega razumeli, smo bili v sebi prepričani, da je v tem nekaj resnice. Ni nam bilo težko, v večini smo to sprejemali kot nekaj, kar imajo starejši za pomenljivo vrednoto in vidijo v tem odgovor na določena vprašanja. Tega smo se nalezli tudi otroci.

Kako ste ob vsem, kar prinaša življenje in služenje Cerkvi, ohranjali vedrino?

Eno je bilo petje v Vipavi. Ko enkrat znaš toliko pesmi, dobiš občutek za petje. V Vrhpolju smo fantje začeli peti skupaj in cele počitnice prepevali, kar nas je ohranjalo v odprtosti. Ostajali smo v stiku z ljudmi, poslušalcev ni manjkalo. Med seboj smo ostali iskreno povezani in si prizadevali za lep odnos do publike. Vajeni smo bili lepih odzivov in ohranili dobrohoten odnos do ljudi. Vedeli pa smo tudi, da bo odziv, če stopimo pred ljudi.

Jurij Bizjak: »Vsak človek je veren, nevernih ni.« FOTO: Tatjana Splichal

Vas je presenetilo imenovanje za škofa?

Resnično nisem pričakoval tega in se nisem prepoznal v tem. Bil sem bolj ljudski. Nuncij me je poklical in spodbudil, če sprejmem. »To pa vse zelo spremeni,« sem mu rekel. Pa mi je rekel: »Dva dni ti dam za premislek.« Ni bilo tehtnega razloga za ali ne, zato sem sprejel, ob tem pa mi je prišla naprej misel iz knjige preroka Ageja, ki je potem postala moje škofovsko geslo: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4).

Kako danes živeti edinost v različnosti, ko smo se znašli sredi konfliktov na različnih ravneh?

Treba je biti potrpežljiv. Verjamem, da je vsak čas nekaj posebnega. Vsak, tudi prejšnji, kot pravi sv. Avguštin: »Prejšnji časi so bili boljši, ker si potrpel in so zdaj mimo.« V vsakem času je potrebno potrpljenje, odprtost pa ti pomaga, da si bolj potrpežljiv. Verjamem, da ima vsak človek svojo pot in ni dobro zahtevati, da bi bili vsi enaki.

Vsak človek je veren, nevernih ni. Preveč se poudarja samo božanska krepost vere, upanja in ljubezni, obstaja pa tudi naravna krepost vere, upanja in ljubezni. Najprej mora biti naravna krepost človeške ljubezni, potem se ta ljubezen nadgradi z božansko, tega vedenja pa malo primanjkuje med ljudmi, zlasti med vodilnimi.

Verjamem, da ima vsak človek svojo pot in ni dobro zahtevati, da bi bili vsi enaki.

Vstopamo v adventni čas. V čem je letošnji advent lahko drugačen?

»Tiste dni je izšlo povelje, naj se popiše ves svet.« In grem še malo naprej: Kristusovo rojstvo je zganilo ves svet. Na misel mi prihaja psalm 87, ki pravi o Sionu: »Vsi po vrsti so bili tam rojeni.« Na koncu pa pravi: »Rajali bodo in peli, vsi moji izvirki so v tebi.« Zgodovina odrešenja je veličastna, nikoli ne bom pozabil papeža Benedikta XVI., ki je rekel: »Sami veste, koliko načrtov, programov in stalno novih pristopov imamo. Koliko tega se uresniči? In da ob tem ne bi mislili, da Cerkev ne ve, kaj bi delala. Cerkev ima vedno svoj program, zelo natančen in dober. Ta program je cerkveno leto: lekcionar.« Prepričan sem, da največjo univerzo cerkvenega leta sledi mnogo več ljudi, kot se zdi. Sledijo adventu in Gospodovemu rojstvu in postu in veliki noči in binkoštim. To je naše veselje, to je naša moč, tu smo doma.

Daljši pogovor s škofom Bizjakom je bil najprej objavljen v tedniku Družina (48/2021).