Družinin novinar in urednik Marjan Pogačnik poroča neposredno z Evharističnega kongresa v Budimpešti.

Kakšni so vaši vtisi na evharističnem kongresu?

Sem zadovoljen. Že dolgo nisem slišal tako lepe glasbe. V četrtek smo slišali mašo v romskem jeziku lovari. V ta jezik – enega od dveh romskih jezikov, ki se tu uporabljata – so nedavno prevedli Sveto pismo. Lepo je, da se je začelo takšno delo, da ne bodo Romi vedno odrinjeni na rob, da se počasi vraščajo v Cerkev. So tudi duhovniki te narodnosti, imajo pa tudi poslanca Evropskega parlamenta.

Dobro je, da se odpiramo vsem narodom in kulturam, vendar pa to ne pomeni, da je treba zavreči temeljni kamen vere.

Na Madžarskem se odprto govori o tem, da je treba povrniti krščanske temelje kulture in življenja, ne glede na to, ali nekdo veruje ali ne. Krščanski temelji Evrope so dejstvo in ne vem, kako bi bilo zdaj graditi na drugih temeljih. Dobro je, da se odpiramo vsem narodom in kulturam – tudi jaz to delam – vendar pa to ne pomeni, da je treba zavreči temeljni kamen vere, pa tudi kulture, zahodne krščanske kulture.

Kakšne so razmere v Cerkvi pri vas?

Mislim, da kar dobre. Politične razmere so težke, že prej so bile, vendar jih je covid še poslabšal. V državi je bilo 200.000 mrtvih. Mnogi so tudi zboleli. Ljudje so nezadovoljni, zato so na nedavnih predsedniških volitvah glasovali za osnovnošolskega učitelja s komunističnimi pogledi. Ne vemo torej, kako bo s Cerkvijo v prihodnje. Mi še naprej delamo to, kar je dobro in koristno. Mislim, da rastemo, gremo naprej. To se kaže v tem, da Indijanci niso samo tisti, ki evangelizacijo sprejemajo, ampak zdaj polagoma postajajo tudi sami tisti, ki oznanjajo, še posebej mladi. Mladi najlaže oznanjajo evangelij mladim in prav to njihovo pričevanje je zelo pomembno. Pogosto birma pomeni adios, odhod iz cerkve. Jih pa polovica še vedno ostane. V župnijah vedno skušam vzpostaviti skupine mladih. Zanje nimamo samo izobraževanja v veri, ampak so zelo radi dejavni – obiskujejo bolnike, druge vasi. Ko jih formiramo, tudi njihova srca – ker se počutijo še nedorasle – je pomembno, da se vedno počutijo kot tisti, ki so na poti, da lahko uresničijo svoje poklicanosti. Zato morajo vedeti, da jih Bog ljubi in da imajo nek klic.

Kako pa je z obhajanjem evharistije? Prav veliko duhovnikov nimate …

Da, ni veliko duhovnikov. Naš vikariat zajema območje pragozda. Imamo največ duhovnikov v primerjavi z drugimi škofijami v okolici, 50. Zaradi covida so nekateri izgubili življenje … Zelo težko je, da bi vse skupnosti imele mašo. Verniki so v mestu, kjer je 50.000 prebivalcev, nekaj v manjšem mestu, ostalo pa v 300 vaseh in iščemo poti, kako bi lahko imeli evharistijo tudi pri njih. Prva stvar je radio, kjer predvajamo božjo besedo. Zelo pomembno pa je vzpostaviti krščanske skupnosti. Tudi krščanska skupnost je, kot so nekateri poudarili na kongresu, Kristusovo telo. Mi se utelešamo v Kristusovo telo, ko prejemamo obhajilo. A ne more biti samo to. Oblikovati se mora communio, občestvo z drugimi, pa ne samo s kristjani, ampak z vsemi ljudmi, da bi tako prišlo božje kraljestvo. Ta cilj so postavili že Janez Pavel II. in drugi, a se ga ne zavedamo, ker smo nekoliko individualisti. A je tudi ta vidik del evharistije.

Mi se utelešamo v Kristusovo telo, ko prejemamo obhajilo.

V vikariatu si torej prizadevamo za to, da bi bilo v čim več krajih mogoče obhajati mašo. Na sinodi o Amazoniji je bilo vprašanje, ali stalni diakoni, ki denimo služijo že deset let in so na čelu nekega občestva, da bi jim podelili duhovniško posvečenje, da bi lahko imeli evharistijo, vendar tega predloga papež v svojem pismu ni niti potrdil niti zanikal. O tem je treba še razmišljati, se pogovarjati. Frančišek pravi, da je treba iskati, kaj je najbolje za Cerkev. Stalne diakone pa imamo in prav lepo so vključeni v življenje Cerkve. Oni od diakonske službe ne živijo, vsi imajo svoje službe in potem prostovoljno delujejo kot diakoni, pomagajo pa jim njihove družine.

 Škof v pogovoru z duhovniki in bogoslovcem iz Debrecena FOTO: Marjan Pogačnik

Kako pogosto je v župnijah maša?

V večjih župnijah je maša vsak dan dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, v manjših župnijah enkrat na dan, seveda pa je ponekod v džungli, kjer je redka poseljenost, maša zelo redko, enkrat na mesec ali še to ne. Si pa prizadevamo, da bi se ob krščanskih animatorjih njihove skupnosti srečevale enkrat ali celo dvakrat tedensko ob Božji besedi. Ponekod ima diakon tudi tabernakelj in lahko prinese evharistijo.

Ali vas je kaj na kongresu posebej nagovorilo?

Škof John Olorunfemi Onaiyekan iz Abuje je natančno pokazal, kakšen je cerkveni nauk o veri v evharistiji, obhajanju evharistije in življenju. Ni povedal nič novega, povedal je to, kar smo verovali in kar verujemo, vendar je danes ta vera nekoliko oslabela. To je povedal na simpatičen način, bolje, da on kot nekdo iz Evrope. Včeraj je govorec iz Brazilije govoril, da moramo biti Jezus, ki prihaja v stik z nevernim Tomažem. Ta vse preverja, prst postavlja v Jezusovo stran. Svet je danes takšen. Njegova metoda je metodološki dvom. Vsak Evropejec, kar koli mu že poveš, najprej dvomi, se sprašuje o tem, kar mu poveš. Amazonski človek je drugačen: on se ne sprašuje, ali je to res ali ne, pač pa, ali je nekaj zanimivo ali ne, ali ga to motivira ali ne. Pri Indijancih ni vprašanja, ali Bog je ali ga ni, to je njim jasno – vsi so verniki, živijo sredi narave in vedo, da ta narava ne prihaja od predsednika ali tehnike ali kogar koli drugega. V mestu, sredi betona, železa in drugih izumov pa se vse dogaja, kot da Bog ne obstaja. Čeprav so tudi v mestih lepe, zrele cerkvene skupine, občestva. Všeč mi je bil tudi današnji karizmatični nagovor Mary Healy. Morda nam tega nekoliko manjka. Lepo je, težko bi bilo lepše. Petje je pa sploh čudovito.

Pri Indijancih ni vprašanja, ali Bog je ali ga ni, to je njim jasno – vsi so verniki.

Kaj vam osebno pomeni evharistija?

Pomeni mi bližino. Kristusovo navzočnost sem doživljal že od malih nog, doživljanje pa je seveda lahko bolj ali manj intenzivno. Včasih se nekoliko oddaljimo, vendar vedno vemo: Kristus je tu. On prek nas želi objeti ves sveti. Ni nam težko klečati pred tabernakljem, težko nam je iti k nekomu, ki nam je »težak«. Ko razmišljamo o evharistiji, prejemamo evharistijo, moramo paziti na to, da ta zaklad pride še do drugih, ki ga potrebujejo. Imam veliko prijateljev, ki so zelo verni, ampak vedno je nekaj, kar jim pri drugih ni všeč. Druge »marginaliziramo«, postavljamo na rob, češ, mi smo »popolni«. Za nekatere je cerkev zelo lep muzej z baročno glasbo, vse je lepo popleskano, a pogosto ne pokažemo, kaj to pomeni, zakaj nekoč so vse to naslikali. Ne bodimo muzej. Cerkev je lepa, a mora biti tudi živa. Evharistija naj ne bo omejena na tabernakelj.