Raziskavo in izkop Macesnovo gorico kot verjetno največjega prikritega morišča in grobišča Slovencev je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana že pred leti v svoj program umestila kot prednostno nalogo. Prva dela so se začela leta 2019 in bila v prvi fazi sklenjena s trenutkom, ko so po odstranjenih ogromnih količinah naminiranih kamnin naleteli na prve posmrtne ostanke. Zahteven projekt se je nadaljeval maja letos – takorekoč na predvečer 17. maja, dne, ki ga je prejšnja vlada razglasila za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Škof Andrej Saje je pred mašo zadušnico molil pri breznu pod Macesnovo gorico in ga blagoslovil. FOTO: Roman Globokar

Polletno izredno zahtevno delo arheologov, antropologov in gradbenikov je bilo z izkopom in iznosom vseh posmrtnih ostankov sklenjeno sredi oktobra, izsledki pa so bili predstavljeni na tiskovni konferenci, na kateri so ob robu izpraznjenega brezna njegovo resnico javnosti predstavili predsednik vladne komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman, član komisije dr. Mitja Ferenc in vodja izkopa, arheolog dr. Luka Rozman.

Odprto roško brezno so pred mašo in po njej obiskali številni romarji. FOTO: Bogomir Štefanič

Duhovna razsežnost razkrite roške skrivnosti

Vstopanje v skrivnost skrbno in nasilno varovanega roškega tabuja ima tudi nespregledljivo duhovno razsežnost, ki se je z odrešenjsko sporočilnostjo razprla z mašo zadušnico; 31. oktobra jo je – neposredno po molitvi ob izpraznjenem breznu pod Macesnovo gorico – v kočevski župnijski cerkvi ob somaševanju skoraj tridesetih duhovnikov daroval novomeški škof in predsednik Slovenskega škofovske konference Andrej Saje.

Sprevod duhovnikov in ministrantov v kočevsko župnijsko cerkev. FOTO: Bogomir Štefanič

Zbrano občestvo, ki je napolnilo veliko kočevsko cerkev, je najprej pozdravil domači župnik Damjan Štih. Resnično se je, kot je dejal, spodobilo, da so verni – prišli so z vseh koncev Slovenije, pa tudi zamejstva – zbrali v takem številu v kraju trpljenja njihovih pokojnih bratov, mož, očetov, stricev, starih očetov, ki so zdaj končno izneseni iz jame, kjer so dočakali kruto smrt, zdaj pa čakajo dostojen pogreb. Kočevski župnik je vse povabil k molitvi – morda celo ne toliko za pokojne, saj verujemo, da so ti s svojim trpljenjem in mučeništvom že dosegli nebeško slavo, temveč predvsem za slovenski narod, za spravo, da bi našem narodu zavladali resnica in sočutje.

Pozdrav kočevskega župnika Damjana Štiha. FOTO: Bogomir Štefanič

Da bi se kaj takega več ne ponovilo

V mašnem nagovoru je tudi Andrej Saje, ordinarij škofije, kjer ležijo roška brezna, zbrane povabil k molitvi za vse žrtve v Kočevskem rogu: »Molili bomo zanje in za vse druge žrtve nasilja, ki počivajo v slovenski zemlji, s prošnjo za spravo in mir ter iskreno željo, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. Mnogi pobiti so v rokah stiskali rožni venec ali svetinjico Brezjanske Matere Božje, kar je znamenje, da so do zadnjega živeli v krščanskem upanju in v živi veri v Boga.«

Ob novomeškem škofu so somaševali številni duhovniki. FOTO: Bogomir Štefanič

Slovenski kristjani so, kot je dejal škof Saje, »v času druge svetovne vojne in revolucije kljubovali zatiranju okupatorjev in bratomornemu terorju svojih rojakov. Številni so bili med vojno in po njej umorjeni na krut način. Večina bratov in sester, ki se jih spominjamo, je šla skozi kalvarijo Kočevskega roga, Šentvida nad Ljubljano, Teharij pri Celju, Hude jame (Barbara rov v občini Laško) in številnih drugih brezen, rovov in jarkov, ki so se odprla njihovim izmučenim telesom. Večina je umirala z molitvijo na ustnicah in v srcu z ljubeznijo do Boga in bližnjega, tudi do svojih zatiralcev in eksekutorjev. Moč jim je dajala živa vera v Kristusovo vstajenje. Bolj so cenili resnico in pravico kot svoje življenje, zato so se uprli krivičnemu nasilju in da bi – podobno kot danes Ukrajinci – obranili svoj dom in rod.«

Evangeljski odlomek o blagrih je zapel dr. Rafko Valenčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Do pobitih ima zato svoj dolg naša generacija, zlasti v prizadevanju za njihovo pravico do groba, ki jim jo nekateri v Sloveniji še vedno odrekajo. Táko stanje kliče k dejavni drži: »Kristjani si moramo z vsemi demokratičnimi sredstvi, ki so nam na voljo, prizadevati, da bodo med vojno in po vojni pobite žrtve dobile dostojen grob in večni mir. Prav pokop mrtvih v grobove je ena od posebnosti človeškega rodu od njegovega začetka. V našem narodu ne bo miru in preseganja uničevalnih delitev, dokler ne presežemo ideoloških interpretacij preteklosti, ne dosežemo soglasja o zgodovinskih dejstvih in spoštljivo ne pokopljemo vseh naših ljudi.«

Verno občestvo v kočevski župnijski cerkvi. FOTO: Bogomir Štefanič

Škof Saje se je ob tem zahvalil sedanjemu predsedniku Republike Slovenije gospodu Borutu Pahorju »za zavzeto prizadevanje in iskreno iskanje poti za narodno spravo« in izrazil željo, da bi se tovrstna prizadevanja v prihodnje še okrepila, kajti: »Pokop umorjenih in poprava krivic bosta omogočila, da bomo v polnosti zaživeli kot demokratična in pluralna država, ki spoštuje vse državljane in vsem zagotavlja človekove pravice. To ni le naš dolg do krvave preteklosti, pač pa tudi pogoj za upanje na vzajemno, demokratično in odprto ter preteklih bremen očiščeno Slovenijo. To je osnova za zdravo življenje prihodnjih generacij in upanje na uspešno državo.«

Pogled s kora. FOTO: Bogomir Štefanič

Ustaviti nadaljevanje zločina v naš čas

Ob sklepu bogoslužja se je škofu Sajetu za mašo zadušnico zahvalil predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Najprej se je zahvalil zaradi vseh žrtev Kočevskega roga, ki so bile tako izrečene Jezusovi evharistični žrtvi, da bi jih ta »obsegla in odkupila vse, kar je bilo potrebno pri njih odpustiti, razvezati in odrešiti«. Po tej maši, je dejal dr. Ogrin, »smemo verjeti, v podobi rečeno, da tista žitna polja, ki jih naši pobiti niso mogli požeti, zorijo naprej in da so dozorela v večnem življenju za stoteren sad. Kakšen bo ta sad, ne vemo, le v veri smemo verjeti, da obstaja in da bo prišel«.

Dr. Matija Ogrin se je novomeškemu škofu zahvalil za mašo zadušnico. FOTO: Bogomir Štefanič

Oginova zahvala je bila izrečena tudi zaradi živih, kajti po tej maši »imamo občutek, da so nam, živim, naši pobiti nekako bližje«. Iz Božje bližine lahko zdaj posredujejo za nas in nam v dediščino, da z njo nekaj naredimo, izročajo vrednote slovenske tradicije: družina, dom in vera.

Duhovniški zbor v prezbiteriju. FOTO: Bogomir Štefanič

In tretjič se je dr. Ogrin novomeškemu škofu za mašo zadušnico zahvalil zaradi slovenskega naroda in države, ki ju uničujejo napuh, tj. zaprtost za resnico, volja do moči, tj. volja po obvladovanju življenja, in zato podaljševanje notranjega razkola. »Pri tem ne gre za nič manj kot za to: ali smo Slovenci kot narod zmožni uvideti, da je bil tu /v Kočevskem rogu/ storjen neznanski zločin, največji v naši zgodovini – in ga obsoditi? Naj duhovni učinki te maše prispevajo, da bomo to uvideli in tako ustavili nadaljevanje zločina v naš slovenski čas,« je svoj nagovor sklenil dr. Matija Ogrin.

Med ogledom dokumentarnega filma "Brezno pod Macesnovo gorico - slovenski Katin". FOTO: Bogomir Štefanič

Vzdih sočutja

Po maši so si zbrani ogledali dokumentarni film o izkopavanju žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico, ki je nastal po scenariju dr. Jožeta Dežmana in s posnetki snemalca Jožeta Jagriča. Predvajanje filma je spremljala sveta tihota, ki se je ob koncu prelila v solze in globok občestveni vzdih sočutja.