V kakšen čas je vstopila letošnja roška slovesnost (priredila jo je Nova Slovenska zaveza)? Oblast je ukinila narodni – torej državni – dan spomina na žrtve komunizma; ukinila je Muzej slovenske osamosvojitve, ki bi spominjal na to, da smo se osamosvojili tudi zato, ker je prejšnja – komunistična – država sistematično kršila človekove pravice; oblast blokira muzejski razstavni projekt, ki bi v sodelovanju s svojci žrtev in pretresljivimi izsledki izkopa predstavil tragične razsežnosti nezastarljivega zločina umora slovenskih domobrancev v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu; oblast poveličuje nosilce prejšnjega režima in poje slavospeve zločinski komunistični partiji; oblast skuša v državnem zboru z obstrukcijo preprečevati pobude za takšne spremembe uradniških postopkov, ki bi državi naložili, da po uradni dolžnosti poskrbi za vpis (po nekaterih informacijah skoraj 40.000) žrtev druge svetovne vojne, ki v matičnih knjigah še nimajo vpisanega podatka o smrti …

Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. (škof dr. Andrej Saje)

In ravno v takem zlohotnem času je toliko pomembneje, da se ljudje dobre volje in zdrave pameti odločijo plavati proti takemu oblastnemu restavracijskemu toku. Takšni ljudje so v soboto, 3. junija, po deževni noči, ki so jo nekateri v bdenju že preživeli v gozdni katedrali, prišli v Kočevski rog, da bi tam v spomin na roške in vse druge žrtve nasilne revolucije ob breznu pod Krenom prižgali svečko (nekateri tudi nekaj kilometrov dlje ob breznu pod Macesnovo gorico), položili venec, molili, prosili, peli, si v srečevanjih in pogovorih izkazovali vzajemnost in oporo, poslušali tehtne nagovore, v katerih je pričakovano kritično odmeval uvodoma opisan čas …

Novomeški škof dr. Andrej Saje kot roški pridigar. FOTO: Bogomir Štefanič

Škof Andrej Saje: »Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih?«

Prvi med številnimi somaševalci pred kapelo Božjega usmiljenja ob breznu pod Krenom je bil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Osrednja misel njegovega mašnega nagovora je bilo še kako aktualno svetopisemsko vodilo: Prizadevanje za spravo in odpuščánje je naloga vseh! A kako uresničevati to nujno in zahtevno nalogo, ki je tudi namen vsakoletnega roškega srečanja, kjer romarji molijo za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu?

Molitev rožnega venca pred sveto mašo. FOTO: Mojca Masterl Štefanič

»Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh,« je dejal škof Saje. Ob tem je spomnil na svoje srečanje s pokojnim duhovnikom Janezom Zdešarjem (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel. Vprašal ga je namreč, kako to, da je tako neobremenjeno in brez sovraštva govoril o svoji zgodbi rešitve. V odgovor je dr. Saje dobil naslednje Zdešarjeve besede: »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati.«

Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. (škof dr. Andrej Saje)

Če je prvi korak molitev za spravo, so naslednji povezani s konkretnimi dejanji, ki vodijo k pravičnosti: ugotoviti je treba zgodovinska dejstva, omogočiti popravo krivic … »Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso,« je iz Kočevskega roga zazvenel poziv pristojnim. Pa tudi kritika na njihov račun: »Pred kratkim je Vlada Republike Slovenije ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.«

Poklon oltarju na začetku letošnje roške mašne daritve. FOTO: Mojca Masterl Štefanič

In kakšna je v tem procesu vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti vloga Cerkve? Dr. Saje je pojasnil: »Čeprav Katoliška cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.«

Oboroženih niso mogli premagati, znesli so se pa, kot vedno, nad neoboroženimi. (dr. Andrej Fink)

Omenili smo že, da je vodilna misel škofovega nagovora misel o nalogi odpuščanja. Ali bi to kakor koli pomenilo, da soglašamo z dejanji storilcev (revolucionarnih) zločinov? Novomeški škof je na to navidezno dilemo odgovoril: »Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi.« To potrjuje tudi že omenjeni Zdešarjev primer, ki je odpústil vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. »Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse,« je ob tem dejal škof Saje.

Slovenska vojska je položila venec v imenu predsednice republike. FOTO: Bogomir Štefanič

Roški pridigar se je v svojem nagovoru dotaknil še ene izredno pomembne teme: pogosto slišane trditve o krivdi obeh strani. Kako presojati takšne poglede? »Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati.« Dr. Saje se je pri tem naslonil na stališče papeža Frančiška, ki v okrožnici Vsi smo bratje jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin.

Na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu so v imenu predsednice države dr. Nataše Pirc Musar venec položili pripadniki Slovenske vojske, vence pa so položili tudi prejšnji predsednik Borut Pahor, Nova Slovenska zaveza in prejšnji premier Janez Janša z delegacijo v imenu stranke SDS.

Pričakovano pa se je v mašnem nagovoru ozrl tudi na eno najpomembnejših dejanj slovenskega soočanja z zločini preteklosti – izkopom okoli 3.450 žrtev iz brezna izpod Macesnove gorice, le nekaj kilometrov oddaljenega od kraja spominske slovesnosti. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, je dr. Saje izrazil hvaležnost, a hkrati opozoril, da posmrtni ostanki žrtev nasilja še vedno čakajo na pokop. To jamo je osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra lani ob, kot je dejal, »izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.« Kot mnoge druge so tudi njega šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo na platoju pred breznom za več kontejnerjev in tovornjakov. Ob tem se je spraševal, »kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje«.

Naravnost perverzna je floskula: obsojamo medvojne in povojne poboje, a to pustimo preteklosti in zgodovini in se s tem danes ne obremenjujmo! (dr. Andrej Fink)

A to spraševanje ni povezano le z ravnanji v preteklosti, temveč žal tudi sedanjosti: »Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78 let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina?« Kot najustreznejše mesto za pokop predsednik Slovenske škofovske konference vidi ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti, tudi okupatorski vojaki – stališče, ki ga je izrekel že ob maši zadušnici za umorjene pod Macesnovo gorico v Kočevju 31. oktobra lani.

Osrednji govorec, pravnik dr. Andrej Fink. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Andrej Fink: »Slovenska družba je danes še vedno ranjena«

Maši, pri kateri je pel cerkveni mešani pevski zbor sv. Pavla z Vrhnike pod vodstvom Petra Malavašiča, sodeloval pa je tudi baritonist Marko Fink, je sledil kulturni program. Njegov osrednji del je bil govor pravnika in publicista dr. Andreja Finka (bralci Družine ga poznajo kot nekdanjega pisca kolumne Na prepihu in sodelavca priloge Slovenski čas).

Osebno je bilo že vse gorje z nadnaravno pomočjo odpuščeno. (dr. Andrej Fink)

Dr. Fink se je v poglobljenem nastopu – tudi kot pravnik in poznavalec mednarodnih odnosov – dotaknil številnih žgočih vprašanj, povezanih z nerazčiščeno preteklostjo, med drugim tudi tolikokrat omenjanega, a ideološko kontaminiranega pojma kolaboracije. Opozoril je, da so med drugo svetovno vojno dejansko vsi kolaborirali z vsemi, pri tem pa imeli pred očmi lastne preživetvene interese. Finkovo stališče glede slovenske (proti)revolucije v takih razmerah je jasno: za Slovence in Slovenijo je tedaj edino pravo stran predstavljalo Slovensko domobranstvo, ki je bilo Slovenska narodna vojska. Pri domobrancih je namreč šlo »striktno in izključno za lastne domače in narodne interese in nič drugega«.

Cerkveni mešani pevski zbor sv. Pavla z Vrhnike pod vodstvom Petra Malavašiča. FOTO: Bogomir Štefanič

Mednarodni splet dogodkov, odnosi in silnice med zavezniki, odločitve pred in med Jalto in po njej pa so povzročili, da so »slovenski narodni in državni interesi, sicer doma vojaško uspešni, ostali iznakaženi na najbolj brutalen način, za kar so poskrbeli domači revolucionarji s Komunistično partijo na čelu, komunistični internacionalizem in nekateri drugi mednarodni interesi, ki so se izkazovali bodisi s svojo kratkovidnostjo bodisi perverznostjo, kar ima po svojih posledicah iste učinke. Ti učinki pa so se pokazali nekateri takoj s sramotno britansko izdajo in predajo Slovenske narodne vojske revolucionarjem in z množičnimi poboji, ki so sledili. Oboroženih niso mogli premagati, znesli so se pa, kot vedno, nad neoboroženimi.«

Kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje? (škof dr. Andrej Saje)

Drugi učinki revolucije so se nato, kot je dejal dr. Fink, izkazovali skozi 46 let totalitarnega enopartijskega sistema brez najosnovnejših človekovih pravic in svoboščin. A žal ni ostalo le pri teh 46 letih, saj se ti učinki izkazujejo »v ostalinah, ki se kažejo še danes in jih doživljamo vsak dan, med drugim na primer v dogajanju okoli RTV Slovenija«. Ali je torej partiji uspelo, kot je zapisala v temeljnih točkah programa svoje OF, vse do danes preoblikovati slovenski narodni značaj? Predmet razmisleka, pa tudi predmet kritike zlasti izobraževalnega procesa, saj se o teh temah ne sme javno govoriti, najmanj pa v šolah. »Očitno je, da je slovenska družba danes še vedno ranjena,« je stanje opisal roški govornik.

Kočevski župnik Damjan Štih. FOTO: Bogomir Štefanič

V svojem nastopu pa se je opredelil tudi do vprašanja, ki ga je v središče svoje pridige postavil škof Saje, namreč vprašanja odpuščanja. Medvojna in povojna tragedija, ki se je zgrnila nad slovenski narod kljub poštenim naporom, da bi jo preprečili, namreč po Finkovih besedah »ni bila sad kake naravne kataklizme, temveč človeške podlosti, ki je bila sad delovanja nekaterih ljudi in združb z imenom in priimkom«. Ali to spoznanje kakor koli kliče k maščevanju nad temu ljudmi in skupinami? Odgovor roškega govorca je bil jasen: »Osebno je bilo že vse gorje z nadnaravno pomočjo odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več. Vendar iz javnega/družbenega/državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nenehno spominjanje na to ni nikakršna maščevalnost, kot zlohotno ponavljajo sejalci megle v službi nekdanjih krvnikov. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej. O tem govori psihološka stroka.«

Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. (škof dr. Andrej Saje)

Med mašno daritvijo. FOTO: Bogomir Štefanič

Iz teh spoznanj pa raste prenovljen pogled na umorjene domoljube, ki so se uprli revoluciji, in našo dolžnost do njih. Dr. Andrej Fink je bil glede tega jasen: »Razkropljeni po slovenski zemlji nenehno kličejo božji blagoslov nanjo in na nas, da vztrajamo, da se še bolj utrdi naš pogum in da prikličemo na dan pravico, ki jo že osem desetletij terja naš dom. Dolžni pa smo nepokopanim poleg spomina in skrbi, da se kaj takega nikoli ne ponovi, tudi najelementarnejše. Raziskati je treba vsa grozodejstva, preiskati okoliščine nasilne smrti, s tem pa evidentirati žrtve, sicer bi ostale zamolčane, neobstoječe, torej ne-osebe. Po uradni dolžnosti mora država žrtvam izdati mrliške liste. Mora jim nameniti spoštljiva grobišča. Končno pa vrniti dobre ime. Klicati in trkati moramo na narodno in državno zavest in vest ter neprestano opominjati. Na temelju zločina nad slovenskim narodom ni mogoče dolgotrajno sožitje, kar se očitno izkazuje danes. Ni dovolj samo farizejsko obžalovanje. Naravnost perverzna je floskula: obsojamo medvojne in povojne poboje, a to pustimo preteklosti in zgodovini in se s tem danes ne obremenjujmo! Strašna preteklost nas sama po sebi še danes bistveno obremenjuje, tudi če bi tega ne hoteli. Naše današnje življenje temelji na uradni laži. Nujno jo moramo še naprej in do konca razkrinkavati!«

1/20