Osrednjo dvorano Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je napolnila množica obiskovalcev, ki so se udeležili uradnega odprtja razstave 3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin. Omenimo le nekaj imen: predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša (z razstavo je tudi osebno povezan, saj se je njegov oče, zapisan smrti, rešil prav iz Jame pod Macesnovo gorico), predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin, voditeljici pobud Vseposvojitev Romana Bider in Prebudimo Slovenijo Vlasta Doležal Rus, predsednik društva Združeni ob lipi sprave dr. Janez Juhant, akademik Andrej Jemec, ugledni razumniki iz zamejstva, kot sta Ivo Jevnikar in Valentin Inzko; med udeleženci so bili številni zgodovinarji, sodelavci pri pripravi razstave (dr. Mitja Ferenc, dr. Uroš Rozman …), slikarka Marjetka Dolinar, ki je naslikala triptih, posvečen Macesnovi gorici, direktor Zavoda sv. Stanislava Tone Česen. Seznam uglednih javnih osebnosti bi lahko še dolgo nadaljevali …

Udeleženci odprtja razstave v osrednji dvorani Zavoda sv. Stanislava. FOTO: Tatjana Splichal

Odziv (vsaj dela) javnosti na razstavni projekt, ki z informativnimi panoji in razstavljenimi predmeti pripoveduje zgodbo Jame pod Macesnovo v Kočevskem rogu, iz katere so izkopali posmrtne ostanke 3.450 žrtev nezastarljivega vojnega zločina, je bil izjemen in poveden: to je zgodba, ki sega v naš čas.

Prav te dušice, ki jih ves čas iščemo, so uvodna podoba naše razstave pred Platonovo votlino.

Iskanje »dušic«

Celovito jo je v nagovoru pred uradnim odprtjem predstavil avtor razstave dr. Jože Dežman. Uvodoma je opozoril na umetniški okvir, ki spremlja razstavo. Ob vhodu v razstavni prostor je namreč postavljena slika Dušice, ki jo je slikar Črtomir Frelih leta 2004 posvetih neznanim in nepokopanim. »Prav te dušice, ki jih ves čas iščemo, so uvodna podoba naše razstave pred Platonovo votlino,« je dejal dr. Dežman.

Avtor razstave dr. Jože Dežman. FOTO: Tatjana Splichal

Drugo umetniško delo je trilogija Marjetke Dolinar. Slikarka se je umetniško odzvala že na Hudo jamo, in sicer s ciklom slik in zlasti s Slovensko Guernico (zdaj je na Brezjah). Če je Slovenska Guernica temna in sočutno, se triptih, posvečen 3450 umorjenim v Jami pod Macesnovo gorico, v svetlih barvah vzpenja iz Zadnje poti preko Molka v Glorijo. Z besedami dr. Dežmana: »Glorija je posvetilo resnici, ki jo odkrivamo, je sočutje s trpljenjem, ki nam ga je predstavila raziskava Jame pod Macesnovo gorico. Glorija je poziv k miru med nami, k veri v pravico do groba in spomina. Je poziv k sožitju in odpuščanju« (triptih je za stalno postavljen na stopnišču Zavoda sv. Stanislava nasproti posvetilnemu napisu spomenika Mir s teboj, posvečenemu vsem, ki so trpeli v zavodu).

Med nagovorom dr. Jožeta Dežmana. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Dežman se je v svojem nastopu s kančkom ironije zahvalil tudi Ministrstvu za kulturo, ministrici sami in njeni komisiji za nepremično dediščino, kajti »gospe so prepovedale to razstavo v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in ji tako omogočile, da je postavljena na najbolj primernem kraju: na kraju, od koder so 3450 umorjenih odvedli v smrt«. Zavodska Platonova votlina pa je po Dežmanovih besedah primerna za »predstavitev poti do resnice, spoznanja trpljenja in zla v hudih jamah. Poti, po kateri razpadajo tabuji, laži, mitomanija vseh, ki so skušali in še skušajo prikriti zločine in slaviti zločince«.

Čevelj, ki so ga preživeli postavili ob steno jame, da so v njem zbirali vodo, ki je tekla po kapnikih. FOTO: Bogomir Štefanič

Primerjava s Katinom in pričevalci

Naslov razstave vzpostavlja vzporednico med Macesnovo gorico in Katinom. In ta vzporednica je več kot upravičena. Dr. Dežman jo je utemeljil takole. »Če primerjamo s številom prebivalstva, je pomor slovenskih vojnih ujetnikov skoraj desetkrat večji od pomora poljskih oficirjev v Katinu. Če so dokumenti v sovjetskih arhivih ohranjeni, so v slovenskih uničeni. Jamo pod Macesnovo gorico so nepredstavljivo uničili in skušali skriti sledi za zločinom. Razstreljevali so že med pobijanjem, sredi petdesetih let pa so brezno razstrelili tako, da je celoten strop jamske dvorane padel v jamo. Zato je bilo treba pred in med izkopom posmrtnih ostankov odstraniti okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine.«

Anonimno pričevanje Janeza Janše st. je bilo leta 1993 prvič objavljeno v Družini, o njegovem pobegu je pisal sin Janez Janša ml. v svoji knjigi Okopi.

A vse skrivaško prizadevanje je bilo zaman. Prvi so, kot je dejal dr. Dežman, o Macesnovi gorici pričevali tisti, ki so se rešili iz jame in jim je uspel pobeg na Zahod, kjer so pričali o njej in njenih žrtvah. Prvi je svoje spomine objavil Milan Zajec leta 1949. Franc Pozelnik je svoje spomine na pobeg objavil leta 1963. France Dejak, France Kozina in Milan Zajec so svoje spomine objavili večkrat, tudi v knjigi Ušli so smrti. Anonimno pričevanje Janeza Janše st. je bilo leta 1993 prvič objavljeno v Družini, o njegovem pobegu je pisal sin Janez Janša ml. v svoji knjigi Okopi. Janko Svete je po pobegu iz jame živel v Sloveniji in čez nekaj let utonil. Iz jame se je rešil tudi Karel Turk, ki pa ga je njegov oče prijavil oblastem in so ga umorili.

Dr. Jože Dežman je visoke goste vodil po razstavi. FOTO: Tatjana Splichal

Pripoved znanstvenih raziskav

Postopoma so pričevanja potrjevali tudi izsledki znanstvenih raziskav. Dr. Dežman je predstavil njihovo kronologijo. Prvi je nekaj predmetov iz vrtač pred jamama pod Macesnovo gorico in pod Krenom leta 1991 s kolegi raziskal Andrej Mihevc in leta 1995 v objavi opozoril na različnost izvora predmetov v obeh vrtačah. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik sta leta 2004 temeljiteje raziskala obe vrtači. Leta 2006 je Ferenc objavil, da je bila maša zadušnica na napačnem kraju. V Jami pod Krenom so verjetno večinsko umorjeni Srbi, Črnogorci, nekaj Hrvatov. Predmeti v vrtači pri Jami pod Macesnovo gorico pa so bili mnogi katoliški in slovenski. To so potrdile še raziskave Uroša Koširja leta 2017. Zato se je Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč odločila za izkop posmrtnih ostankov iz Jame pod Macesnovo gorico v letu 2019. Tedaj je Komunala Kočevje izkopala okoli tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine, do plasti posmrtnih ostankov. Zaradi pandemije so dela zastala in se nadaljevala ter dokončala leta 2022. Za vse te raziskave je Republika Slovenija plačala okoli dva milijona evrov.

Če ne bi bilo demokratične in samostojne Republike Slovenije, tudi teh raziskav ne bi bilo. Republika Slovenija je tako tudi delo mrtvih.

Dr. Dežman je celoten raziskovalni projekt postavil v jasen okvir: »Vedno znova se moramo zavedati: če ne bi bilo demokratične in samostojne Republike Slovenije, tudi teh raziskav ne bi bilo. Republika Slovenija je tako tudi delo mrtvih. Brez razrešenja teh vprašanj tudi demokracije ni. To je preverjanje demokracije.«

Dr. Jože Dežman pripoveduje zgodbo najdenega čevlja v Jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Tatjana Splichal

Nagovor domače in tuje javnosti

In to preverjanje se nadaljuje tudi na drugih ravneh. Vladna komisija za prikrita grobišča je do sedaj objavila pet poročil, šesto (tudi to bo kot vsa druga izšlo pri založbi Družina) gre po Dežmanovem zagotovilu naslednji teden v tisk, predstavili pa ga ob letošnjem spominskem dnevu na žrtve komunizma, torej ob 17. maju, ki ga je sedanja oblast sicer izbrisala, a očitno ne bo ostal brez javne obeležitve. Šest poročil komisije ima, kot je dejal dr. Dežman, »okoli 2.500 strani in so temeljni dokument resnice, moči slovenske znanosti in slovenske demokracije«, razstava o Macesnovi gorici pa je »povzetek vsega tega dogajanja in delovanja«.

Katera Slovenije je demokratična: ali tista, ki omogoča raziskavo najhujših nezastarljivih zločinov, ali tista Slovenija, ki skuša preprečiti objavo teh raziskav?

In ne le to: »je tudi nagovor za mednarodno javnost«; v tem okviru je pomembna postavitev razstave, ki bo sredi aprila na ogled v Evropskem parlamentu v Bruslju – »da si bo tudi mednarodna javnost lahko oblikovala stališča do dogajanja v Sloveniji« in poiskala odgovor na preprosto vprašanje, na katerega je opozoril dr. Dežman: »Katera Slovenije je demokratična: ali tista, ki omogoča raziskavo najhujših nezastarljivih zločinov, ali tista Slovenija, ki skuša preprečiti objavo teh raziskav?« Dr. Dežman je za 25. april tudi napovedal predvajanje dokumentarnega filma o Macesnovi gorici v osrednji dvorani Zavoda sv. Stanislava.

Razstavo sta si ogledala tudi zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar in publicist Ivo Jevnikar. FOTO: Bogomir Štefanič

Odličnost arheološke in antropološke raziskave

A vrnimo se k sami razstavi. Njena temeljna vsebina so po avtorjevih besedah dejstva o izkopu posmrtnih ostankov iz jame pod Macesnovo gorico: »Raziskava je potekala od maja do septembra 2022, odlično jo je opravila arheološka ekipa podjetja Avgusta, ki jo je vodil arheolog Luka Rozman. Gre za enega najbolj zahtevnih arheoloških podvigov v skrajnih razmerah; nedvomno bo v prihodnosti to dejanje imelo v zgodovini slovenske arheologije najvišje ocene. Odkritja v jami so potrdila resničnost pričevanj pobeglih iz jame. Dela so potekala v izrednih pogojih zaradi ogroženosti v jami, ogromne količine skalovja, plinov, neeksplodiranega eksploziva. Do jamskega dna so izkopali 15 metrov v globino, površina izkopnega polja se je povečala z 200 na 500 kvadratnih metrov. Iz jame so odstranili še dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine. Delo je potekalo po najvišjih znanstvenih standardih.«

Prstan, najden v Jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Bogomir Štefanič

Posmrtne ostanke je po umivanju in sušenju prevzela antropologinja Petra Leban Seljak. Zaradi miniranja so bili posmrtni ostanki v breznu hudo poškodovani. Antropološka analiza je odkrila, da je bilo umorjenih vsaj 3450 ljudi in ne več kot 3500. Vsi so bili moški. Te podatke potrjuje tudi popis Inštituta za novejšo zgodovino. Polovica žrtev je bila starejših od 23 let, četrtina pa mlajših. Med četrtino žrtev, ki so bile mlajše od 23 let, jih je bila polovica stara nad 20 let, polovica pa manj kot 20 let. Mlajših od 14 let ni bilo.

Umorjeni na poti od Jesenic do Kočevja so bili oropani in pregledani večkrat, pa so vseeno nesli s smrt svetinjice, rožne vence, prstane, ure, predmete za osebno nego, jedilni pribor …

Najdene predmete je skrbno raziskal dr. Uroš Košir. Popisal je 10.284 predmetov, odkritih med izkopom. Večina predmetov je pripadala žrtvam, več kot 1.600 pa storilcem (tulci, naboji, eksploziv …). Dr. Dežman je ob tem dejal: »Pričevalnost teh predmetov je treba razumeti tako, da so bili umorjeni na poti od Jesenic do Kočevja oropani in pregledani večkrat, pa so vseeno nesli s smrt svetinjice, rožne vence, prstane, ure, predmete za osebno nego, jedilni pribor … Skratka tisto, s čimer so hoteli izraziti upanje, da pa morda življenja le ne bo konec.«

Šentvid – za Slovence hujši od Auschwitza

Razstava preko pričevanjskega dela odstira vpogled tudi v osebno doživljanje žrtev. Med udeleženci odprta razstave so bili tudi predstavniki družine Mehle – sorodniki bratov domobrancev Antona in Franca Mehle, ki sta se maja 1945 javila oblastem, prišla v Šentvid in od tam domačim pretihotapila nekaj pisem. Ta pisma predstavijo okoliščine, »zaradi katerega bomo lahko Šentvid«, kot je dejal dr. Dežman, »razglasili za najhujše uničevalno taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih. Če ima Auschwitz 1700-1800 mrtvih Slovencev, jih ima Šentvid med Slovenci krepko več kot 4000; domnevamo lahko, da sta bili umorjeni vsaj dve tretjini slovenskih taboriščnikov«. Zadnje pismo sta brata Mehle napisala 2. junija 1945 in napovedala odhod. Dr. Dežman je prebral nekaj besed iz tega pisma: »Draga Mamica! Dragi mi, mogoče Vam pišem zadnič iz tega kraja polnega trplenja in duševnih muk. Glih danes nam je komisar dejal, da se bo stvar v par dneh razčistila in bomo odpotovali …«

Fotografija iz albuma družine Lavrič iz Kržetov: obledela je fotografija, ne pa tudi družinski spomin. FOTO: arhiv družine Lavrič/Car

»Potem bi lahko še vedno pobijali ...«

To ni edino pričevanja na razstavi – ta se vsaj bežno dotika tudi zgodb družin in tako titoističnega apartheida, ki je nastal na osnovi tega, ali je nekdo imel sorodnike na tisti strani, ki je imela pravico do groba in spomina, ali na tisti strani, ki te pravice ni imela – »to je razdelilo Slovence do današnjih dni, zaznamovalo obe strani,« je bil jasen dr. Dežman.

Janko Car: Kajti to gorje, kar se je kle dogajalo, se ne sme pozabit.

Ob tem je navedel besede Janka Carja iz Željn pri Kočevju. Za dokumentarni film je pred Jamo pod Macesnovo gorico podal izjavo o svoji družini po mamini strani (Lavriči iz Kržetov; dva brata sta bila umorjena, tretji aretiran okoli božiča 1945 in je izginil, četrti polbrat je pobegnil v Anglijo). Janko Car pravi, da je njegova mama Ivanka, roj. Lavrič, hodila na grobišča v Rogu in da so jo zato zasliševali na milici. Sam kot domačin pride do Jame pod Macesnovo gorico večkrat na leto. Svojo držo je pojasnil v navedku, ki ga je zbranim v Zavodu sv. Stanislava prebral dr. Dežman: »Kajti to gorje, kar se je kle dogajalo, se ne sme pozabit. Čim je enkrat, da je človek po vojni ubit, je za mene zločin in to se ne da opravičit in za to ni besede se opravičit. Ni nobene sprave. Vem, sprava bi mogla bit, ampak ni opravičila za ta dejanja brez sodbe. Po mojem. Potem bi lahko ljudi pobijali še vedno, vendar to se ne sme.«

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore ob vitrini s predmeti storilcev. FOTO: Tatjana Splichal

Mrtvi imajo čas in nas čakajo

Dr. Dežman je svoj nagovor sklenil prav z zaključnimi prizori dokumentarca o Macesnovi gorici (kot že zapisano: 25. aprila bo po napovedih premierno predvajan v Zavodu sv. Stanislava): gre za prizor polnega kontejnerja posmrtnih ostankov umorjenih iz Macesnove gorice, ki so zdaj provizorično shranjeni v neki garaži v Kočevju in čakajo na odločitev.

Umorjeni iz rova sv. Barbare v Hudi jami so nas čakali več kot sedem let, da smo jih zmogli pokopati. Tudi posmrtni ostanki iz Jame pod Macesnovo gorico nas čakajo, da dobe svoj mir in pokoj.

»Republika Slovenija priznava vsem žrtvam druge svetovne vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije in državljanske vojne pravico do groba in spomina. Toda pravice mrtvih so odvisne od sposobnosti živih, da opravimo to, kar nam mrtvi naročajo. Umorjeni iz rova sv. Barbare v Hudi jami so nas čakali več kot sedem let, da smo jih zmogli pokopati. Tudi posmrtni ostanki iz Jame pod Macesnovo gorico nas čakajo, da dobe svoj mir in pokoj. In moja temeljna izkušnja je, da mrtvi imajo čas in nas čakajo,« je dejal dr. Dežman.

Dvorana Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava. FOTO: Tatjana Splichal

Škof Saje: pretresljivost resničnih dejstev

Razstavo 3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je uradno odprl predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof dr. Andrej Saje. V svojem nagovoru se je zahvalil dr. Dežmanu in vsem, ki so prispevali k pripravi razstave, posebej pa Zavodu sv. Stanislava za to, da je omogočil njeno (prvo) postavitev.

Predsednik SŠK novomeški škof dr. Andrej Saje. FOTO: Tatjana Splichal

Razstava po besedah dr. Sajeta »pokaže na pretresljivost resničnih dejstev, na resnico, ki se vedno bolj odstira. Vemo iz Svetega pisma, iz Jezusovih besed, da je resnica tista, ki nas bo osvobodila – in resnica sili na dan, resnica ima čas in vedno bolj prihaja na dan; tudi ta razstava bo pomagala, da bo vedno več zgodovinskih dejstev javno znanih.«

Mrtvi imajo pravico do pokopa in do časti, do imena, ne glede na to, na kateri strani so umrli.

Predsednik SŠK je še dejal, da od pristojnih služb in ustanov, od odgovornih v slovenski državi pričakujejo, »da se najde primeren prostor za pokop posmrtnih ostankov izpod Macesnove gorice na ljubljanskih Žalah in da se jih obravnava na enakovreden način kot vse ostale žrtve – mrtvi imajo pravico do pokopa in do časti, do imena, ne glede na to, na kateri strani so umrli; za te pa vemo, da so umrli v zunajsodnih in zverinskih pomorih.«

Škof Saje se je vsem navzočim zahvalil za udeležbo in podporo ter jih povabil, da »v velikonočnem času tudi molimo za to, da bi se ta zadeva rešila na miren način in da bi se lahko v duhu dialoga in sprave dogovorili, kako bomo vse te zadeve, ki so zelo boleče za naš narod, tudi zaključili«.

Preddverje razstavnega prostora. FOTO: Bogomir Štefanič

Razstava 3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin bo v Zavodu sv. Stanislava na ogled do 10. maja (predvidoma sledi postavitev v Kopru). Obiskovalci razstave naj se javijo v recepciji zavoda.