Vsa raztresena hitim, da bi pravočasno »dostavila« otroke v glasbeno šolo. V mislih imam, kaj vzeti s sabo za branje in delo, medtem ko jih bom čakala.

Šele ko sem že vstopila v nakupovalni center, kjer je bilo najbolj »strateško«, da jih počakam, sem zgroženo ugotovila, da s seboj nimam ne telefona ne denarnice.

Hotela sem se že usesti na klopco, kjer me ne bi nihče preganjal to dobro urico čakanja, ko sem si rekla: »Kdor jezika špara, kruha strada,« in stopila do natakarice bližnje kavarne, ji razložila situacijo in jo prosila, ali lahko spijem svojo ljubo belo kavo in ji naslednji dan poravnam dolg. Prijazno mi pokima in mi jo nekaj trenutkov zatem že postreže.

Srkam kavo in z odprto knjigo v roki opazujem hiteče ljudi. Paše mi malo umirjenega sedenja brez preganjavice.

Kar naenkrat pristopi k meni soseda, mamica iz istega kraja, ki hiti po opravkih, a ko je zagledala mene, se je usedla za par minut, poklepetali sva kot stari znanki, čeprav...