Papež Frančišek je ob tej priložnosti sprejel odločitev, kakršni sinodalni udeleženci doslej še niso bili priča: po navedbah vatikanskih medijev je sklepni dokument sinode v nagovoru zbranim potrdil kot del cerkvenega učiteljstva.

papezev-nagovor.docx

Besedilo na 52 straneh vsebuje teološki premislek o naravi sinodalnosti, ki je, kot je zapisano v dokumentu, izpolnitev reform drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ter predloge, kako sinodalnost uporabiti v odnosih, strukturah in procesih znotraj Katoliške cerkve. Končni cilj sinodalnih zasedanj je povečati učinkovitost Cerkve pri evangelizaciji, tako da bo ta omogočala večjo soudeležbo in vključevanje Božjega ljudstva.

Pri spletnem portalu CNA so pripravili izbor ključnih vprašanj in odgovorov o sklepnem dokumentu sinode o sinodalnosti:

1. Kako je papež Frančišek poskrbel, da je ta dokument postal del cerkvenega učiteljstva?

Papež Frančišek je sklepni dokument potrdil takoj, ko so člani sinode o njem glasovali. V skladu z reformami, ki jih je uvedel leta 2018, je torej končno besedilo sinode o sinodalnosti del cerkvenega učiteljstva.

Ta odločitev pomeni odmik od pretekle prakse, po kateri je papež običajno uporabil sklepni dokument sinode kot podlago za pripravo lastne apostolske spodbude na to temo (Amoris Laetitia po sinodi o družini leta 2015). Dejstvo, da je torej sinodalno telo, v katerem je bilo 27 odstotkov ne-škofov, pripravilo besedilo, ki je postalo cerkvenega učiteljstva, bo verjetno poskrbelo za številne razprave med teologi in kanonisti.

2. Kako je dokument povezan z drugim vatikanskim cerkvenim zborom?

V dokumentu piše, da je sinoda o sinodalnosti rezultat »udejanjanja tistega, kar je drugi vatikanski cerkveni zbor učil o Cerkvi kot skrivnosti in Cerkvi kot Božjem ljudstvu«.

Zato, tako dokument, sinodalni proces »predstavlja pristno naslednje dejanje sprejemanja« drugega vatikanskega cerkvenega zbora in »s tem znova oživlja njegovo preroško moč za današnji svet«.

Papež med sinodo. FOTO: Vatican Media

3. Kaj sklepno poročilo pravi o vlogi žensk v Cerkvi (vključno z ženskim diakonatom)?

V sklepnem besedilu je zapisano, da se ženske »še vedno srečujejo z ovirami« pri udejanjanju svojih »karizem, poklicanosti in vlog« v Cerkvi.

Sinoda poziva, naj bodo ženske sprejete v vse vloge, ki jih trenutno dovoljuje kanonsko pravo, vključno z vodstvenimi vlogami v Cerkvi.

Glede vprašanja »dostopanja žensk do diakonske službe« besedilo pravi, da to »ostaja odprto« in da se mora »razločevanje nadaljevati«. To temo trenutno obravnava posebna vatikanska študijska skupina, katere končno poročilo lahko pričakujemo junija 2025.

Dokument poziva škofovske konference, naj igrajo večjo vlogo pri inkulturaciji vere v svojem območnem okolju.

4. Kaj besedilo pravi o »decentralizaciji«?

Dokument poziva škofovske konference, naj igrajo večjo vlogo pri inkulturaciji vere v svojem območnem okolju, in prosi za pojasnilo glede njihove trenutne ravni doktrinarne avtoritete. Obenem poudarja, da škofovske konference ne morejo prevladati nad pristojnostjo krajevnega škofa niti »tvegati edinosti ali katoliškosti Cerkve«.

Dokument poziva tudi k večjemu številu plenarnih in pokrajinskih cerkvenih zborov ter k hitrejšemu sprejemanju sklepov teh organov v Vatikanu.

5. Ali je v besedilu omenjeno vključevanje LGBTQ skupnosti?

Besedilo sklepnega dokumenta sicer obsoja izključevanje drugih zaradi »njihovega zakonskega položaja, istovetnosti ali spolne usmerjenosti«, vendar izraza »LGBTQ« ne uporablja.

6. Kaj sklepni dokument pravi o spremembah pri sprejemanju odločitev v Cerkvi?

Sklepni dokument poziva k »sinodalni« reformi kanonskega prava, vključno z odpravo formule, po kateri ima glas posvetovalnih teles »zgolj posvetovalni« značaj. Poziva k večjemu sodelovanju laikov v »procesih odločanja«, in sicer prek novih sinodalnih struktur in institucij.

Cerkvene oblasti, je zapisano v dokumentu, ne smejo prezreti sklepov, ki so jih sprejela posvetovalna ali participativna telesa.

Sinodalna skupščina. FOTO: Vatican Media

7. Kaj dokument pravi o »sensus fidei«?

Dokument »sensus fidei« (čut vernikov) opisuje kot »čut za resnico evangelija«, ki ga prejmemo s krstom. Ugotavlja tudi, da se Božje ljudstvo ne more zmotiti, »če kaže splošno soglasje pri vprašanjih vere in morale«.

Zanimivo je, da sklepni dokument ne vsebuje dodatnega besedila o potrebi po »pristnem učenju« za zrelo udejanjanje sensus fidei, kar je bilo vključeno v lansko sklepno poročilo, pa tudi v pomemben vatikanski dokument.

8. Na kakšne konkretne načine bi se lahko Cerkev spremenila po sinodi o sinodalnosti?

Vse je odvisno od tega, kako se bo izvajal sklepni dokument: konkretno bi lahko vplival na vse, od načina izbire škofov do načina sprejemanja upravnih odločitev v župnijah, škofijah in Vatikanu, z večjim poudarkom na širšem posvetovanju. Dokument bi lahko spodbudil tudi ustanavljanje novih sinodalnih organov, kot so celinske skupščine in svet vzhodnih katoliških voditeljev, ki bi svetovali papežu pri sprejemanju pomembnejših odločitev.

Več kot 27 odstotkov delegatov je glasovalo proti nadaljnjemu preučevanju možnosti uvedbe ženskega diakonata.

9. Kateri odstavki so bili deležni največ nasprotovanja?

Več kot 27 odstotkov delegatov je glasovalo proti nadaljnjemu preučevanju možnosti uvedbe ženskega diakonata.

Trinajst odstotkov jih je glasovalo proti odstavku, ki poudarja pomen škofovskih konferenc in kar bi, kot se zdi, škofa tudi zavezovalo k odločitvam, ki jih je sprejela njegova konferenca.

Dvanajst odstotkov jih je glasovalo proti ustanovitvi študijske skupine, ki naj bi preučila, ali naj bodo bogoslužne slovesnosti »bolj izraz sinodalnosti«, vključno s tem, kar bi morda pomenilo pridiganje laikov med bogoslužjem.

Enajst odstotkov delegatov pa je nasprotovalo predlogu za revizijo kanonskega prava »s sinodalnega stališča«.

10. Še enkrat: kaj pomeni sinodalnost?

Sklepni dokument sinodalnost opisuje kot »pot duhovne prenove in strukturne reforme, ki Cerkvi omogoča večjo udeležbo in misijonarstvo, tako da lahko hodi z vsakim moškim in vsako žensko ter izžareva Kristusovo luč«.

Zgled sinodalnosti, beremo v dokumentu, je Marija, ki »posluša, moli, premišljuje, sodeluje v dialogu, spremlja, razločuje, sprejema odločitve in ukrepa«.