Druga adventna nedelja, letos 9. decembra, je bila za stolno župnijsko občestvo v Ljubljani posebej praznična. S slovesno mašo je ljubljanska nadškofija sklenila jubilejno leto, ki ga je začela lani 11. decembra. Jubilejno leto, skozi katero so se zvrstili različni dogodki: razstave, romanja, bogoslužne slovesnosti, izšla je tudi posebna knjiga o nadškofiji, je doseglo svoj vrhunec z bogoslužjem na letošnjo Miklavževo nedeljo. Za to slovesnost je papež Benedikt XVI. imenoval svojega posebnega odposlanca – legata, kardinala dr. Franca Rodeta, da je vodil slovesnost. V kardinalovem spremstvu sta bila s papeškim odlokom prelata Anton Slabe in Stanislav Zidar. Bogoslužju sta dala ton izbrano petje zbora Anton Foerster in orkestra pod vodstvom Damjane Božič Močnik ter kardinalova tehtna beseda. Somaševalo je 185 duhovnikov, apostolski nuncij, slovenski škofje, gosta vrhbosanski nadškof kardinal Vinko Puljić in novi goriški nadškof Carlo Redaelli. Prišli so zastopniki stolnih kapitljev, predstavniki oblasti (ministra dr. Žiga Turk in Vinko Gorenak), Slovenske vojske in policije, predsednik SAZU dr. Jože Trontelj, poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta, podpredsednik Ustavnega sodišča, člani diplomatskega zbora in predvsem več kot tisoč vernikov. Zbor je za to slovesnost prepeval Gounodovo »Mašo v čast sv. Ceciliji«, s solisti Marto Močnik Pirc, Aljažem Farasinom in Petrom Martinčičem.

Več v novi številki Družine.


Iz pridige papeževega legata kardinala Franca Rodeta

Kakšno je danes poslanstvo ljubljanske škofije in, širše, vseh slovenskih kristjanov? Cerkev naj v svojem življenju odseva temeljna načela evangelija: ljubezen do Boga in do bližnjega, odpuščanje nasprotnikom, sočutje do trpečih, ponižnost v služenju, duha uboštva in skromnosti. Pomembna je skladnost med življenjem in naukom. V tem smislu naj škof ne pozabi na Pavlovo opozorilo Timoteju: »Pazi nase!« (1Tim 4,16). Duhovnik naj si vzame k srcu modre besede Janeza Svetokriškega: »Zabstojn en mašnik šraja na prižnici, da bi se imeli greha varvat, inu nikar tu zemelsku, ampak tu nebešku iskati, če on greha se ne varva inu li blagu vkupaj spravlat se flisa. Zabstojn vuči andoht pruti Bogu inu svetnikom, če on obene andohti nima« (Sacrum Promptuarium, IV., Labaci 1700, str. 67).

Dalje je naloga Cerkve odpirati ljudem obzorja večnosti in jih usmerjati k Bogu. V enem svojih nagovorov je sveti oče Benedikt XVI. dejal: »Živimo v kulturi, ki jo zaznamuje sekularizacija; kultura, kjer Bog vse bolj izginja iz javnosti; kultura, kjer je zbledel edinstveni lik Jezusa Kristusa; kultura, kjer vrednote, ki jih je skozi stoletja oblikovala Cerkev, izgubljajo svojo moč in svojo učinkovitost.« V tem svetu je nevarnost, pravi papež, da vera počasi ugasne, kot plamen, ki mu zmanjkuje goriva.

Naša prva naloga je, po papeževih besedah, delati, »da bo Bog navzoč v tem svetu«, omogočiti človeku, da pride v stik z njim, ga srečati in vzpostaviti z njim osebni odnos. To pomeni oznanjati ljubezen, ki se je razodela v Jezusu Kristusu; pomeni oznanjati njega, ki nam je razodel pravi obraz Boga in nam pokazal pot pristne človeškosti; pomeni vzgajati zrele kristjane po meri Kristusa (Ef 4,13), može in žene, ki odgovarjajo na Gospodov klic z vsem svojim življenjem.
Naše oznanjevanje pa ima nujno tudi svojo kritično plat, to je boj proti malikom tega časa, proti valu relativizma in sekularizma, ki preplavlja svet, je prelom s konformizmom naše dobe. Kristjan je solidaren z vsemi, odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka, ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost. Malike tega časa vidim še posebej v absolutizaciji tega bežnega »sedaj« in v begu pred prihodnostjo, v postavljanju sebe na mesto Boga, v poudarjanju svoje individualnosti in pravic na škodo občestvenosti. Boj proti malikom je boj proti razčlovečenju, je boj za človeka, za njegovo dostojanstvo in svobodo, je zavzemanje za enakopravnost in solidarnost, s posebno pozornostjo do vseh, ki so v stiski, do revnih in trpečih.

Med naloge, ki nam jih narekuje sedanji čas, sodi tudi obramba človeškega življenja od trenutka spočetja do naravne smrti. Prav tako ne moremo in ne smemo zanemariti obrambe zakonske zveze in družine. Kljub spremembam v mišljenju, kljub silovitim napadom laicističnih lobijev ostaja dejstvo, da stabilna, uspešna in srečna družba stoji na zdravi in trdni družini. Brez družin, ki temeljijo na iskreni in trajni ljubezni med možem in ženo, ki sta odprta do življenja, narod nima prihodnosti.

Glede na poseben trenutek, ki ga živi Slovenija, bi dodal še tole: naloga Cerkve, naloga kristjanov je vnašati v slovenski prostor nekaj več optimizma, vedrine, sproščenosti, veselja in zaupanja. Ko opazujem položaj iz rimske perspektive, imam vtis, da se slovenski človek vse preveč vdaja malodušju, nezadovoljstvu, pesimizmu. Med ljudmi je preveč napadalnosti, medsebojnega obtoževanja, preveč očitkov, zamer in zavisti. Kot da so vsi sprti z vsemi, kot da je neki neprijazni hlad prekril deželo.

Kristjani bodimo v tem času nosilci poguma, zaupanja v prihodnost, veselja do življenja. Vem, kriza je tu in nekateri jo občutijo zelo boleče, a ne bomo je rešili z medsebojnim obtoževanjem, z uničujočo kritiko, ampak z zaupanjem, s pogumom, s solidarnostjo in z vero v prihodnost.

Na škofovski sinodi v Vatikanu so 15. oktobra 2012 predvajali film z naslovom Evropski zvonovi o prihodnosti krščanstva na naši celini. V filmu med drugimi nastopa tudi Benedikt XVI., ki odgovarja na vprašanje, na čem temelji njegovo upanje v prihodnost krščanstva v Evropi. Papež je takole odgovoril: »Prvi razlog mojega upanja je v dejstvu, da sta želja po Bogu in iskanje Boga globoko zapisana v slehernem človeku. Ta želja ne more izginiti. Res, za določen čas človek lahko pozabi na Boga, se zanima za druge stvari, toda Bog nikoli ne izgine z njegovega obzorja. Preprosto je res, kar pravi sv. Avguštin, da je naše srce nemirno, dokler ne najde Boga. Ta nemir obstaja tudi danes, tudi danes se človek ponovno usmerja k Bogu. Drugi razlog mojega upanja pa je v tem, nadaljuje sveti oče, da je evangelij Jezusa Kristusa, da je vera v Jezusa Kristusa preprosto resnična. In resnica se ne postara. Ideologije imajo čas štet. Videti so močne, neuničljive, toda čez čas se izpraznijo, izgubijo svojo moč, ker v njih ni globoke resnice, medtem ko je evangelij resničen in se nikoli ne izčrpa. Njegovo bogastvo, njegova novost, ki odgovarja zahtevam srca in razuma, se razodeva v vseh časih. Prav zaradi tega sem prepričan, da bo nastopila nova pomlad krščanstva.«

Bog daj tako pomlad vere tudi Sloveniji!

foto: Tatjana Splichal