Po določilih prvih pogodb bi morali solinarji pridelano sol takoj prepeljati v javno skladišče, a se tega niso držali. Resnici na ljubo je bilo to skoraj nemogoče, saj bi morale biti ladje stalno na razpolago. Ker je pobrana sol vsebovala veliko vode, ki se je morala najprej odcediti, so morali osušeno sol spraviti v najkrajšem času.

V piranskih solinah pobrana sol ni smela prenočiti zunaj

V piranskih solinah pobrane soli niso smeli čez noč pustiti v solnih kavedinih na prostem, temveč so jo morali obvezno spraviti v solinarsko hišo, v koprskih in miljskih solinah pa so jo po enotedenskem sušenju na prostem (piazzal) lahko odpeljali v skladišča. Če so vremenske razmere dopuščale, so sol lahko vozili v skladišča vsak delovni dan. Zaradi hitrih vremenskih sprememb so se med prevozom v skladišče preobtežene ladje včasih tudi potopile.

Zaradi hitrih vremenskih sprememb so se med prevozom v skladišče preobtežene ladje včasih tudi potopile.  

Lastniki solin in solinarji se iz različnih vzrokov (npr. dela na poljih in v vinogradih) niso vedno držali določil solnih pogodb in so sol iz solinarskih hiš nemalokrat prevažali še v februarju in marcu. Ker je bila sol dolgo v solinah (kar po šest mesecev), je Magistrat za sol uvedel še drug način spravila soli. Z manjšimi ladjami so jo iz solin odpeljali na večje beneške ladje, ki so bile zasidrane pred vhodom v soline, in nato v centralno skladišče v Benetke. Problem pri prevozih sveže, neuležane soli je bil težko določljiv kalo, ki se je gibal tudi med 15 in 20 %.

Skrb za varnost

Sol je bila v javnih skladiščih varna pred tihotapci in vremenskimi težavami (neurja, poplave) ter hkrati pod stalnim nadzorom državnih in komunskih uradnikov, zato je Magistrat za sol skrbel za varnost in popravilo solnih skladišč v Piranu, Kopru in Miljah. Beneški providurji so na vizitacijah posebno pozornost posvečali pregledu skladišč in v poročilih poudarjali, da morajo biti ta urejena, čista, zaklenjena itd. 

Čuvaji naj dobro varujejo skladišča, vrata skladišč naj bodo cela in zaklenjena, soli naj ne shranjujejo v solinarskih hišah, temveč naj jo vozijo v skladišča.

Piranske soline je leta 1548 pregledal providur Francesco Coppo in na začetku septembra Senatu oddal poročilo. Glavno skrb je posvetil varovanju solnega pridelka, zato je predlagal štiri ukrepe za varno hranjenje soli: čuvaji naj dobro varujejo skladišča, vrata skladišč naj bodo cela in zaklenjena, soli naj ne shranjujejo v solinarskih hišah, temveč naj jo vozijo v skladišča. V istem letu so na Seči zgradili večje solno skladišče, ki je bilo dolgo enaindvajset korakov in pol (37,4 m). Ker pa se je obala pred skladiščem z leti poškodovala, je postala nevarna. Leta 1562 so morali morsko dno pred skladiščem poglobiti, obalo pa obzidati in utrditi. Dve leti kasneje so uredili še ostala skladišča.

Dr. Flavio Bonin, Pomorski muzej Piran

Prebrali ste del članka, ki je bil najprej objavljen v reviji SLO – slovenski zgodovinski magazin, 2/2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ in spremljate tudi na Facebooku. Naročila v spletni trgovini: https://bit.ly/3MzlwXz ali na narocila@druzina.si, 01 360 28 28.