Slovenski Mozart, knjiga o Josipu Ipavcu

Knjiga Slovenski Mozart, o avtorju prvega slovenskega baleta, katerega nastanek v javnosti velja za prelomen umetniški dogodek, s kulturnozgodovinskega vidika tematizira tragično zgodbo Josipa Ipavca.

Avtor Igor Grdina je v njej predstavil njegove korenine, leta mladostnega popotovanja, ko se je uveljavil kot skladatelj samospevov, življenjski vrhunec na Dunaju ter duševni razkroj v somraku vsemogočne Evrope med prvo svetovno vojno.

Posebno pozornost je namenjenil »komični operi v starem številčnem slogu« Princesa Vrtoglavka, ki je bila kot skladateljev ustvarjalni testament krstno uprizorjena šele leta 1997.


Josip Ipavec


Leto Josipa Ipavca 2021

Knjiga izhaja v Letu Josipa Ipavca 2021, razglašenem ob pisni pobudi župana Šentjurja Marka Diaci Vladi RS ob 100. obletnici ustvarjalčeve smrti. Sozaložnik dela je Knjižnica Šentjur.

Avtor knjige Igor Grdina (1965) je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti (do ok. 1950), s kulturno zgodovino in politično zgodovino 16., 18., 19. in 20. stoletja.


Šentjur, spomenik skladateljem Ipavcem. Foto: Ivo Žajdela


Ipavčeva bibliografija obsega več kot 1.300 enot

Njegova bibliografija obsega več kot 1.300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig. Ena njegovih dram je bila prevedena v ruščino in izdana v Rusiji.

Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.


Šentjur, spomenik skladatelju Josipu Ipavcu. Foto: Ivo Žajdela


Mateja Ratej: Svastika na pokopališkem zidu

Mateja Ratej je v knjigi Svastika na pokopališkem zidu. Poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih le­tih 20. stoletja odstrla zgodovinopisno malo obdelano tematiko odnosa slovenskega prebivalstva na Štajerskem (ali točneje v Mariboru z okolico) do Hitlerja in nacizma.

Slovenci na Štajerskem so v Hitlerju videli predvsem »rešitelja« njihovih socialno ekonomskih problemov, izražali so latentno prisoten negativen odnos do (ekonomsko in socialno) šibke jugoslovanske države in tudi svoje protisrbstvo.

Zanimiv je tisti del, ki govori tudi o negativnem odnosu dela štajerskih Slovencev do po prvi svetovni vojni priseljenih primorskih Slovencev, ki so jih zaničljivo imenovali Čiči.

V knjigi se prepletata dva metodološka pristopa načina obdelave oziroma dva pogleda na obravnavano tvarino: antropološki in zgodovinopisni, čeprav sta si podobna, saj gre v obeh primerih za kritično analizo virov.