Enkrat skavt, vedno skavt, zagotovo velja za nekdanjega načelnika ZSKSS Žiga Kovačiča, ki je štafetno palico na čelu skavtske organizacije predal pred poldrugim letom. Načelnik je bil od leta 2014, aktiven skavt pa kar 27 let. Svojo skavtsko pot je začel na pobudo mame, ki je v župnijski cerkvi Vstalega Jezusa slišala predstavitev skavtov iz sosednje Štepanje vasi. »Bila je navdušena, slišati je bilo dobro in sem šel,« se spominja Žiga.

Dejavnost velikih razsežnosti

Svojih skavtskih začetkov se rad spominja, družili so se fantje in punce, ki so skupaj hodili k verouku. Bili so majhna skupina in tako zelo povezani, da so vsak dan obiskali svojega voditelja in se tam družili. »Bilo je veliko izletov in tudi neumnosti, na naših prvih taborih smo bili kot ena družina, ki se smeji skupaj.« Doživetja opisuje kot »pozitivno norost«, ker pri skavtih skupaj zmoreš vse, pri skavtih ti nič ni težko, pri skavtih ti bo uspelo vse, česar se boš lotil. »To nas je držalo skupaj in to je energija, ki me spremlja in spodbuja, da še ostajam. To bi rad ponudil mlajšim generacijam, ker ti nobena interesna dejavnost, naj bo trobenta, angleščina, nogomet – z vsem spoštovanjem do vsega – ne more ponuditi razsežnosti, ki ti jo dajo skavti.«

Žiga Kovačič se je kot načelnik ZSKSS l. 2015 srečal s papežem Frančiškom. FOTO: osebni arhiv

Človek velikih talentov

Prijatelji ga opisujejo kot človeka izjemnih talentov, energije in znanja. Sam pravi, da dela, kar veleva prilika o talentih: kar ima, poskuša razvijati. Voditeljske sposobnosti je kot pomočnik najprej brusil na Homcu pri Vesni Žibert, ki jo poleg svojih voditeljev omenja kot tisto, ki so ga močno oblikovali. »Ob njej sem se učil, kako imeti rad otroke, kako se do njih obnašati in jim ponuditi, kar te dela dobrega, da oni iz tega naredijo nekaj več.«

Skavti še zdaleč niso le – kot bi še vedno kdo mislil – mulci, ki se podijo po gozdu in kurijo ognje, temveč so zelo organiziran sistem vzgoje z resnimi analizami, pripravami, razmišljanji o mladih. »Omogočijo ti izkušnjo vodenja v varnem okolju. Pri skavtih spoznaš, kako veliko se da narediti. Skavti so mladi, ki si želijo spreminjati svet in vztrajajo na katoliških vrednotah,« je dejal Žiga, ki je bil kasneje pomočnik voditelja še v Štepanji vasi, v svojem domačem stegu Ljubljana 5 v Fužinah je bil četovodja in stegovodja.

Sodeloval je pri organizaciji zadnjih treh taborov voditeljev, dve leti je bil sovoditelj tabora Bum prijateljstva, za otroke žrtev min iz BiH, vodil je praznovanje 100-letnice skavtstva, bil vodja največjega tabora Jamboree, na katerem so se zbrali vsi slovenski skavti in skavtinje, na čelu ZSKSS pa je bil dva mandata, od leta 2014 do 2020.

Žiga Kočevar in Borut Pahor. FOTO: osebni arhiv

Velika skavtska družina

Na skavtski poti je našel najboljše prijatelje, ki so mu kot bratje, ter srečal svojo ženo Urško, ki je pri združenju poverjenica za mednarodne odnose in se veliko povezuje z evropskimi skavti na najvišjih ravneh ter od tam prinaša nov veter v združenje. Medtem ko Urška in Žiga še vedno dejavno tlakujeta svojo skavtsko pot, že ponosno opazujeta svojega prvorojenca Rožleta Joba, kako navdušen, vesel in srečen prihaja s skavtskih dogodivščin malih bobrov v Fužinah. »Ko smo imeli ob 30-letnici prek Zooma skavtsko mašo, ki jo je daroval Janez Kobal, je na vsak način želel sodelovati, v skavtskem kroju in s svojim bobrovim repom je z nama sedel v dnevni sobi in bil srečen.« Žiga je bil sicer prvi načelnik ZSKSS, ki je imel pri skavtih svoje otroke, odraslim skavtom pa sta se pred leti pridružila tudi njegova starša.

Sin para olimpijskih športnikov

Žiga je odraščal kot edinec, s starši so bili in so še vedno močno čustveno povezani. Njihova družina je vpeta v paraolimpijski šport. Starša sta športnika invalida in sta kot plavalca sodelovala na paraolimpijskih igrah, oče v New Yorku, mama v Pekingu in Atenah. »Ko je mami nastopala v Atenah, sem se iger udeležil kot gledalec. To je festival športa, veselja, radosti do življenja. Res prijetna izkušnja, ki bi jo priporočil vsakomur.« Njegov oče je bil svoj čas tudi trener ekipe sedeče odbojke, v kateri je zaradi »družinskih vezi«, kot reče, sodeloval tudi Žiga.

Žigova starša sta športnika invalida in sta kot plavalca sodelovala na paraolimpijskih igrah, oče v New Yorku, mama v Pekingu in Atenah. FOTO: Rok Rakun

Zobozdravnik, ki končuje še študij medicine

Medtem ko je veliko energije vložil v skavte, je doštudiral zahteven študij dentalne medicine in je kot specialist maksilofacialne kirurgije zaposlen v ljubljanskem Kliničnem centru, kjer se ukvarja s kirurgijo obraza in zob, ter kot asistent istoimenske katedre na medicinski fakulteti. Ob družinskem življenju in aktivni skavtski karieri je študiral tudi medicino in pisal doktorat. Na vprašanje kako mu uspeva, kje najde čas in energijo, odvrne: »Greš iz dneva v dan. V življenju se nikoli ne smeš ustaviti, vedno moraš iti naprej. In hvala Bogu za družino in mojo Urško, ki mi to omogoča.« 

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (16-17/2020).