Podoba Boga, ki naj bi prišel delit nagrade za zasluge ter pustil vnemar grešnike in slabiče, je neodrešenemu človeku kar domača. A je povsem človeška projekcija.

Ne na podlagi zaslug

Jezus prinaša nekaj škandalozno novega: da je Božja ljubezen dana človeku ne na podlagi njegovih zaslug, pač pa Božjega usmiljenja. Božje ljubezni je nekdo deležen ne zato, ker bi si jo prislužil, pač pa, ker je je potreben in jo je pripravljen sprejeti.

Zase lahko rečem, da včasih prav otipljivo v srcu prepoznavam držo, kot da smem biti deležen Božje ljubezni, kolikor sem je vreden, kolikor sem kaj v redu naredil. Sicer pa naj bi se raje kam umaknil pred Božjo ljubeznijo v sramu in krivdi. Obenem spoznavam, kako je zastonjska ljubezen v resnici globinsko poživljajoča. Da jo le upam in zmorem sprejeti – naj si bo neposredno od Gospoda ali pa po ljudeh, po življenju.

Matej je bil cestninar, mitničar. Pobiral je davke na trgovsko blago, ki je prihajalo in odhaja...