Pandemija koronavirusa v prvi vrsti ogroža zdravje ljudi, celo številna življenja rizičnih skupin prebivalstva, ki jih moramo kot solidarna družba na vsak način in tudi za vsako ceno obvarovati. Že zdaj pa je jasno, da je zdravstvena kriza sprožilec ekonomske krize neslutenih razsežnosti. Nekaterih njenih plati se dotikamo v pogovoru z dr. Mitjem Steinbacherjem, docentom na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

Ta čas so ukrepi pristojnih oblasti usmerjeni predvsem v reševanje zdravja in tudi življenj prebivalcev, zlasti najbolj ogroženih. Ali moramo sočasno začeti tudi z ukrepi za reševanje gospodarstva?

Pomembno je, da z ukrepi ne povzročamo nepotrebne škode. Koronavirus kaže upravičeno skrb ljudi v zdravstvu, da ne bi zmogli ustrezno zaščititi predvsem tistih s kroničnimi boleznimi. Od tod do strahu in do zahtev za karanteno je kratka pot, sploh če vemo, da je virus nov in da stroka še ne pozna specifik njegovega širjenja in posledic za zdravje. Če pogledamo globalne številke o virusu, ki pa jih vendarle imamo na voljo, bi se strinjal z Johnom Ioannidisem, profesorjem z ugledne univerze Stanford, ki pravi, da bodo »drakonski ukrepi zapiranja in omejevanja kvečjemu znosni, če se bo virus zelo hitro iztrošil«.

Trenutna slovenska oblast kaže sposobnosti učinkovitega in hitrega delovanja, a poraja se vprašanje, kako dolgo naj te omejitve trajajo. Nemara je mednarodna medicinska stroka pri vsem skupaj ignorirala posebnosti stanja v Italiji, s čimer je med ljudmi v EU posejala premočan strah. V Italiji je v večji meri obolela starejša populacija, Lombardija pa je imela neposredne letalske povezave z Vuhanom, izvorom tega virusa.

Ob tem pozabljamo na zelo nizko smrtnost med potniki ladje Diamond Princess, ki so bili dolgo časa izpostavljeni virusu, bili so kot v poskusnem korona-laboratoriju. Vsaj tisti delovno aktivni brez kroničnih bolezni, ki jih virus ne ohromi, bi se morali vrniti na delo, vsi pa bi morali izboljšati higienske navade in postati bolj skrbni do najbolj ranljivih.

Kateri deli gospodarstva so pod največjim udarom oziroma v največjem tveganju, da bi jih kriza, sploh če bo dolgo trajala, pokopala? V posebno hudih težavah so očitno samostojni podjetniki, obrtniki, majhna storitvena podjetja …

Odprli ste ključno vprašanje ekonomskih stroškov izolacije. Bojim se, da bi izolacija in omejevanje cen povzročila manko določenih dobrin, kar bi okrepilo strah in paniko. V krizi je treba sproščati zmogljivosti proizvodnje in dobave vseh vrst dobrin in storitev. Na videz manj pomembne ekonomske aktivnosti mnogim pomenijo edini vir preživetja in so sestavni del prepletenega organizma, ki mu pravimo gospodarstvo. Izostanek teh aktivnosti se kot metastaza prenese na ostale aktivnosti in s tem na celotno gospodarstvo.

V gospodarstvu ni bolj ali manj pomembnih aktivnosti. Podjetja v EU so med seboj močno prepletena. Upadanje kupne moči in ustvarjene vrednosti na enem sektorju se širi kaskadno po gospodarstvu in hitreje od virusov, zato je gospodarska škoda lahko hitro visoka. Treba je ubirati načine zaščite javnega zdravja, ki prispevajo k izboljšanju zdravja in ob tem ne uničijo gospodarske prihodnosti. Morebiti bi se bilo treba navaditi na novi virus, a se bojim, da z zapiranjem gospodarstva ob številnih neznankah skačemo z nevarne pečine, čeprav v resnici ne vemo, kako globoka je in kje bomo pristali.

Ali vas je zaradi vsega, kar se dogaja tudi na ekonomskem področju, strah prihodnosti? Marsikoga namreč je, najbrž ne čisto neupravičeno, kajti svet, kot smo ga poznali, je z ekonomijo vred »padel s tečajev« …

Na prihodnost skušam gledati z optimizmom. Ne želim si, da bi pojav virusa zaustavil razvoj človeštva. Poglejte, v podjetjih samoiniciativno prilagajajo proizvodnjo z namenom pomoči pri soočanju s koronavirusom, mnogo ljudi razvija metode zdravljenja obolelih in metode za zaščito pred boleznijo, ki jo prinaša koronavirus.

Bolj me skrbita vdanost in pasivna drža. V kritičnih trenutkih je treba biti najbolj kreativen in potrpežljiv. Naši predniki so preživeli precej bolj zahtevna obdobja, od najbolj smrtonosne epidemije črne kuge, ki je v obdobju med letoma 1347 in 1351 odnesla za danes neverjetnih 200 milijonov človeških življenj, do epidemije črnih koz, ki je leta 1520 odnesla okrog 50 milijonov življenj, španske gripe, ki je med letoma 1918 in 1919 odnesla med 30 in 50 milijoni predvsem mladih, do več zaporednih epidemij kolere, ki je na začetku 19. stoletja odnesla približno milijon življenj.

Ne pozabimo še na eno obliko virusa: to je virus kolektivizma, ki je po konservativnih ocenah uničil življenja več kot 500 milijonom ljudi po vsem svetu. Po trenutnih ocenah naj bi število umrlih zaradi koronavirusa znašalo okrog 12.000. Žrtve so predvsem kronični bolniki, ki so starejši od 70 let, med mlajšimi pa tisti s slabo delujočim imunskim sistemom.

Celoten intervju, v katerem dr. Mitja Steinbacher med drugim pojasni dogajanja na borzi, kaj povzroča največ strahu in zakaj, kako krepiti imunski sistem gospodarstva, primerja gospodarski padec s tistim iz leta 1991 in pogleda v prihodnost po koncu koronakrize, si preberite v novi številki Družine.