Razdejanje, ki ga je pustila za sabo, je državo spremenilo za vedno. Kljub temu pa lahko z vedno večjo gotovostjo rečemo, da Sirija ne bo zamenjala režima, ki ji vlada že pol stoletja, saj konflikt ni povzročil padca »dinastije Al Asad«, ki jo je začel oče trenutnega predsednika Bašarja, Hafez al Asad.

Trdoživost Asadovega režima je spravila nemalo voditeljev držav v delikatno situacijo.

Če je predvojna oblast pred nekaj leti zasedala slabo tretjino sirskega ozemlja, je zdaj že tri petine, vključno s pomembnejšimi mesti, kar počasi nakazuje na postopno vnovično vzpostavitev predvojnega statusa. Trdoživost Asadovega režima je spravila nemalo voditeljev držav v delikatno situacijo, saj prihaja do točke, ko bodo z njim, čeprav so v vojni podpirali njemu nasprotne strani, prisiljeni znova vzpostaviti diplomatske stike.

Odprtje meje z Jordanijo 

Začelo se je z Jordanijo. Ta je v vojni nasprotovala Asadovemu režimu, tako kot vse ostale arabske države. Septembra pa je jordanski kralj Abdulah prvič po skoraj desetletju govoril s sirskim voditeljem. Sledilo je odprtje meje med državama, kar bo Jordaniji pomagalo pri njeni od pandemije oslabljeni ekonomiji. V regiji odnose znova obujata tudi Libanon in Egipt, ki s Sirijo in Jordanijo sodelujeta v projektu vzpostavitve dovodov plina med Egiptom in Libanonom, ki bo potekal tudi čez sirsko ozemlje.

Nekateri Asadovo ponovno vključitev v skupnost mednarodnih voditeljev že razglašajo za zmago v vojni.

Ne zaostajajo niti Združeni arabski emirati. Vse to se razume kot del širše agende, da se Sirijo ponovno vključi v mednarodne odnose, zlasti v arabskem svetu. Slišijo se tudi pozivi k ukinitvi suspenza iz Arabske lige, ki traja od začetka državljanske vojne. Znova se odpirajo veleposlaništva v Damasku. Nekateri Asadovo ponovno vključitev v skupnost mednarodnih voditeljev že razglašajo za zmago v vojni.

»Balkanizacija Sirije« 

Ko govorimo o »normalizaciji« in vzpostavitvi predvojnih razmer, je to treba razumeti izključno v političnem in diplomatskem smislu. Humanitarna kriza, ki je ena najhujših v polpretekli zgodovini, se še ne bo polegla. Med vojno je državo zapustilo več milijonov beguncev, skupaj z razseljenimi znotraj države pa predstavljajo skoraj polovico vseh Sircev. Več kot pol milijona jih je življenje izgubilo, od tega kar četrtina civilistov.

»Vsi pravni dokumenti, poročila o uporabi kemičnega orožja in vojni zločini bodo otežili mednarodno normalizacijo,« trdi Ziad Majed, raziskovalec in politolog z Ameriške univerze v Parizu. Gospodarska kriza od začetka vojne še ni bila tako huda kot sedaj, vključno z astronomskim padcem vrednosti valute in množičnim vrstam za nakup bencina. Pogosta je lakota, ki je med drugim posledica visokih cen hrane, ki se viša zaradi oteženega trgovanja čez carine med sekcijami države, ki jih zasedajo nasprotujoče si strani.

Neimenovani sirski uradnik trdi, da »gledamo balkanizacijo Sirije«.

Temu se pridružujejo še enote različnih tujih sil, ki si delijo nadzor nad posameznimi deli države za zajezitev spopadov. Ta območja so med sabo gospodarsko popolnoma ločena, mnoga med njimi pa sledijo tudi etničnim ali verskim mejam, kar Sirijo politično destabilizira in drobi. Še posebno deli, ki jih upravlja Rusija, sicer ena redkih Asadovih podpornic, naj bi delovali samosvoje. Tu, daleč od prestolnice, je njegova oblast mnogo manj opazna, tudi na formalno že ponovno zasedenih območjih.

Posledično so nemiri med posameznimi skupnostmi, kot so Druzi, Aleviti, Kurdi itd., še vedno pogosti. Neimenovani sirski uradnik trdi, da »gledamo balkanizacijo Sirije«. Asad te probleme javno ignorira. Zavrača tudi možnost, da bi državo politično decentraliziral. Pripravljenost na deljenje oblasti bi dalo vtis o njegovi šibkosti, kar do konca vojne zagotovo ne pride v poštev. Svoj položaj je še utrdil na predsedniških volitvah pred pol leta, kjer je zmagal z veliko večino.

Ali bo Asad kos graditvi države? 

Asad se torej vrača. Za razliko od ostalih režimov, ki jih je arabska pomlad odnesla, bomo v Siriji očitno še naprej poznali voditelja izpred revolucionarnega leta 2011 na Bližnjem vzhodu, ko je zavel veter svobode, ki pa je skoraj povsod pojenjal. Tudi v Siriji. Ali bo Bašar Al Asad, potem ko se bo diplomatsko docela umestil ter ko bo Sirija tudi de facto v celoti spet pod kontrolo njegovega režima, tokrat bolj prisluhnil ljudstvu in pokazal več volje za dialog z različnimi frakcijami družbe, ki ji vlada, in ali bo kos graditvi države, ki jo je treba začeti graditi od začetka, pa bo pokazal čas.

Ostra kritika sankcij: ZDA in EU vztrajajo s sankcijami proti Siriji, nedavno so od obeh strani prišle potrditve o njihovi razširitvi. Njihovo nadaljevanje, je dejal apostolski vikar v Alepu Georges Abou Khazen, »pomeni obsojo mnogih na smrt«. Po njegovih besedah je zaradi sankcij stanje v Alepu slabše kot med vojno, ni zdravil in v bolnišnicah medicinskih aparatur, manjkajo pa tudi osnovne življenjske dobrine.