»Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj moja desnica pozabi prijem. Jezik naj se mi prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal,« poje Psalm 137. Hrepenenje po Jeruzalemu, mestu na gori Sion, za Jude ni samo hrepenenje po domovini, temveč je hrepenenje po prebivališču Boga med ljudmi. Judovstvo je zato tako ali drugače »sionistično«.

Nepredstavljiva nesreča se je zato zgodila, ko je rimska oblast za časa cesarja Hadrijana mesto Jeruzalem porušila, mnoge Jude pobila in izgnala, na kraju porušenega templja pa postavila »gnusobo opustošenja« – svetišče boga Jupitra.

Zgodnje krščanstvo Jeruzalema in takratne rimske province Palestine ni jemalo za romarski kraj. Ko je sv. Viktorin Ptujski okrog leta 270 potoval v Jeruzalem, je to storil bolj kot ne iz študijskih nagibov. Šele po letu 320, ko je cesarica sv. Helena vodila izkopavanja v Jeruzalemu in našla ostanke Kristusovega križa, se je sprožil krščanski »sionizem«, se pravi želja obiskati Jeruzalem, počastiti svete kraje, ji...