Na svetovni ravni je sodelovanje v postopku sinodalnega posvetovanja preseglo vsa pričakovanja, so v uvodu 45 strani dolgega besedila zapisali na sinodalnem tajništvu. Po navedbah spletnega portala Vatican News so prejeli povzetke 112 od 114 škofovskih konferenc in vseh 15 vzhodnih Katoliških cerkva ter premišljevanja 17 od 23 dikasterijev Rimske kurije. Svoje mnenje so prispevali tudi redovni predstojniki in predstojnice, inštituti posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, združenja in laiška gibanja, na tajništvu pa so prejeli tudi »več kot tisoč prispevkov posameznikov in skupin ter vpoglede iz družabnih omrežij«.

Uredniška ekipa dokumenta je zadovoljna z bogastvom gradiva in raznolikostjo glasov.

Bogata bera

V luči rezultatov uredniška ekipa govori o »bogastvu gradiva« in »raznolikosti glasov«. Vse te glasove je ocenila in obdelala skupina strokovnjakov ter skupina za pripravo dokumenta »v ozračju molitve in razločevanja«. Med izvedenci so bili moški in ženske, škofje, duhovniki, redovniki, laiki in laikinje »z vseh celin in z zelo različnimi strokovnimi pristojnostmi«. Po branju zbrane dokumentacije so skoraj dva tedna preživeli v italijanskem Frascatiju, kjer so izmenjali mnenja z uredniško ekipo sinodalnega tajništva, vključno z glavnim poročevalcem kardinalom Jean-Claudom Hollerichom in glavnim tajnikom kardinalom Mariom Grechom.

Udeleženci srečanja v Frascatiju. FOTO: Vatican Media

Sintezni dokument je razdeljen na štiri dele. V prvem delu so opisani »sadovi, semena in slaba zelišča sinodalnosti«, kot je zapisano dobesedno, v obliki pregleda dosedanjih izkušenj. Drugo poglavje, ki temelji na vrstici iz preroka Izaije »Razširi prostor svojega šotora« (Iz 54,2), kar je tudi naslov delovnega dokumenta, opisuje sinodalni proces kot izkušnjo občestva, sodelovanja in poslanstva. Tretji del z naslovom »Za misijonsko sinodalno Cerkev« obravnava ključne dejavnike misijonske sinodalnosti, vključno s poslušanjem, poslanstvom, skupnostjo in sodelovanjem, pa tudi življenjem v veri in bogoslužjem. Četrti del opisuje duhovno vodstvo in metodologijo za celinsko fazo, ki se začne po zaključeni škofijski fazi.

Dokument v obliki navedkov omogoča, da se glasovi iz številnih držav slišijo v izvirnem besedilu.

Dokument v obliki navedkov omogoča, da se glasovi iz številnih držav slišijo v izvirnem besedilu; povzetki, prehodi in pojasnila uredniške ekipe so skrčeni na najnujnejše. Prispevki prihajajo iz držav, kot so Združene države Amerike, Bolivija, Sveta dežela, Avstralija, in drugih držav z vseh celin, seveda tudi Evrope.

Sanje o vključujoči Cerkvi

Številni prispevki v prvi fazi vesoljne sinode pričajo o »veliki ljubezni do Cerkve« in sanjah o vključujoči, odprti in gostoljubni Cerkvi, je zapisano v prvem poglavju, ki navaja številne glasove iz Afrike in držav južne poloble. Čutiti je veliko navdušenje, okrepljeni so občutki pripadnosti Cerkvi in zavedanje, da Cerkev pomeni vse vernike, pa tudi pogum, da »iskreno pogledamo na stvarnost cerkvenega življenja ter svetlobo in senco označimo s pravimi imeni«. Za mnoge vernike je bilo prvič, da so bili vprašani po svojih vtisih; njihove povratne informacije so pokazale, da si želijo nadaljevanja te poti.

Kljub težkim razmeram se mnogi verniki niso pustili prikrajšati za sodelovanje v sinodalnem procesu, ki so ga doživljali še toliko bolj intenzivno.

Med težavami v sinodalnem procesu delovni dokument navaja zunanje dejavnike, kot so koronaepidemija in »vojne v preveč državah« po svetu. Govora je o skrajništvu, preganjanju, pokolih, sektaštvu in etničnem hujskanju, pa tudi o krvavih političnih spopadih. »Posebej boleče so razmere, v katerih kristjani, vključno s katoličani, živijo v državah, ki so v medsebojni vojni,« se v besedilu posredno sklicujejo na vojno v Ukrajini. Kljub tako težkim razmeram pa se mnogi verniki niso pustili prikrajšati za sodelovanje v sinodalnem procesu, ki so ga doživljali še toliko bolj intenzivno.

Z včerajšnje predstavitve dokumenta. FOTO: Vatican Media

Ovire in odpor

Dokument obravnava tudi notranje ovire in odpor. Škandali zaradi cerkvenih zlorab so se izkazali za »pomembno oviro na skupni poti«, saj predstavljajo »odprto rano« v življenju občestev in povzročajo izgubo zaupanja. Pri tem gre za (spolne) zlorabe mladoletnikov in ranljivih oseb v cerkvenem prostoru, pa tudi za duhovne zlorabe, zlorabe vesti, ekonomske zlorabe ter zlorabo moči in oblasti. Številne sinodalne skupine so morale v luči teh dejavnikov »zahtevati kulturno spremembo v Cerkvi v smeri večje preglednosti, odgovornosti in soodgovornosti«.

Sinodalni proces se je soočal tudi z oprijemljivim odporom in zavračanjem, pogosto med duhovniki.

Z ozirom na zaplete dokument govori tudi o organizacijskih težavah, pomanjkanju vere v sinodalni proces in pristne volje posameznih Cerkva za spremembe, o težavah pri razumevanju sinodalnosti ter težavah pri »prevajanju in vključevanju gradiv«. Sinodalni proces se je soočal tudi z oprijemljivim odporom in zavračanjem, pogosto med duhovniki. Med laiki se je pojavljalo pomanjkanje zaupanja in strah, da bi se svobodno izražali, razširjen je bil občutek »ločenosti med duhovniki in ostalim Božjim ljudstvom«. Izražena je bila tudi zaskrbljenost »zaradi mehanizmov in postopkov, ki se uvajajo v Cerkvi in temeljijo na načelu demokratične večine«.

Večja udeležba žensk

V sinodalnem procesu gre za vključevanje: kot je razvidno iz gesla »Razširi prostor svojega šotora« (Iz 54,2), gre predvsem za priznanje tistih, »ki so doslej čutili, da institucionalne Cerkve ne zanima njihova izkušnja vere ali njihovo mnenje«, je zapisano v besedilu. V tretjem poglavju so predstavljeni ključni dejavniki sinodalnega procesa, kot sta poslušanje, h kateremu poziva papež Frančišek, in poslanstvo »misijonarske Cerkve«, obenem pa so navedene številne skupine ljudi, ki se v družbi in Cerkvi počutijo »odrinjene na rob«.

Ženske so »hrbtenica« cerkvenih občestev po številu in zavzetosti, vendar se jih skoraj ne sliši in imajo malo moči odločanja.

V skoraj vseh povzetkih je izpostavljeno vprašanje polnega in enakopravnega sodelovanja žensk. Mnoge med njimi menijo, da njihovi darovi, sposobnosti in karizma niso prepoznani. Z vseh celin prihajajo pozivi, naj se »katoliške ženske vrednotijo predvsem kot krščene osebe in člani Božjega ljudstva z enakim dostojanstvom«. Ženske so »hrbtenica« cerkvenih občestev po številu in zavzetosti, vendar se jih skoraj ne sliši in imajo malo moči odločanja. Potrebno je večje in celovito sodelovanje na vseh ravneh. Na vprašanje o poklicanosti, vključenosti in opolnomočenju pa je odgovor drugačen. V mnogih povzetkih je bila izražena želja, da bi Cerkev nadaljevala razpravo o ženskem diakonatu in možnosti, da bi ženske pridigale, ter da bi te možnosti temeljito raziskali. Stališča o duhovniškem posvečevanju žensk so zelo različna, ponekod odločno pozivajo k tovrstni spremembi, drugod pa menijo, da je to nemogoče, ker je tema zaključena. Dokument v osnovi navaja, da je žensko vprašanje »v različnih oblikah navzoče v vseh kulturnih kontekstih« ter da zadeva sodelovanje in priznavanje laikinj in redovnic.

Glasovi ubogih

Med skupinami, za katere je v sinodalnem procesu značilno, da so premalo vključene, so tudi mladi. Z zaskrbljenostjo se ugotavlja, da so v življenju Cerkve v veliki meri odsotni. Tudi znova poročeni ločeni, starši samohranilci in verniki LGBTQ skupnosti si želijo več dialoga in cerkvene dobrodošlice. Otroci duhovnikov ali nekdanjih duhovnikov in njihove družine bi si želeli več zaščite in priznanja.

Misijonarska Cerkev naj bi se usmerila v najbolj uboge in odrinjene, ki obstajajo v vseh družbah, pa tudi člane Cerkve, katerih povezanost je treba izboljšati.

Naštete so skupine, v katere naj bi se usmerila misijonarska Cerkev: v najbolj uboge in odrinjene, ki obstajajo v vseh družbah, pa tudi člane Cerkve, katerih povezanost je treba izboljšati: verniki, ki ne čutijo, da jih duhovniki poslušajo, ali trpijo zaradi hierarhičnih struktur in klerikalizma, duhovniki, ki so osamljeni in izolirani, reformatorji, ki si prizadevajo za drugačno duhovništvo in drugačno vlogo žensk, pa tudi tisti, ki imajo pomisleke, ker morajo slediti bogoslužnemu razvoju drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Kako naprej?

Poslušanje in dialog se nadaljujeta tudi v celinski fazi sinodalnega procesa, je jasno zapisano v četrtem poglavju dokumenta. Sinodalni proces krajevnih Cerkva bi moral biti podlaga za nadaljnji »proces poslušanja, dialoga in razločevanja«, je zapisano v dokumentu o postopku celinske faze. Pri tem je treba razlikovati, katere teme, zbliževanja in napetosti so za posamezno celino še posebej pomembni. Zaželeno je široko sodelovanje vseh vernikov, in sicer škofov, duhovnikov, diakonov, predstavnikov verskih redov, laikov in žensk, mladih, ljudi v revščini in na robu družbe, predstavnikov drugih krščanskih veroizpovedi, drugih religij in tudi oseb brez verske pripadnosti.

Iz nastalih sinteznih dokumentov sedmih celinskih skupščin naj bi do junija 2023 pripravili delovni dokument, tako imenovani »Instrumentum laboris«, ki ga bo lahko uporabila škofovska sinoda.

Ob koncu celinske faze naj bi škofje na ločenem zasedanju »skupaj pregledali doživeto sinodalno izkušnjo« in v svojih povzetkih upoštevali »različne glasove Božjega ljudstva na vsaki celini«. Iz tako nastalih sinteznih dokumentov sedmih celinskih skupščin naj bi do junija 2023 pripravili delovni dokument, tako imenovani »Instrumentum laboris«, ki ga bo lahko uporabila škofovska sinoda.