V Vatikanu še ta teden zaseda škofovska sinoda o Amazoniji pod geslom »Amazonija, nove poti za Cerkev in celostno ekologijo«. Drugi teden razprav se je zaključil z delom po jezikovnih skupinah, dvanajst poročil pa je bilo izročenih glavnemu tajništvu sinode. Ta poročila ne predstavljajo uradnega sklepnega dokumenta, še manj uradnega besedila cerkvenega nauka, ampak so vsebinski povzetek razprav med dosedanjimi generalnimi kongregacijami.

V vseh poročilih je jasno izraženo upanje, da bi se v Amazoniji razvila nova sinodalna pot, na katero bi se po škofovskem zasedanju v Vatikanu podali z misijonarsko gorečnostjo, ki je značilna za Cerkev v izhodu. Želja je, da bi se amazonsko »dobro življenje« srečalo z izkušnjo blagrov in tako v luči Božje besede doseglo polno uresničitev. Jezikovne skupine so ponudile mnogo konkretnih predlogov in ob tem poudarile, da sedanja sinoda ni le območna, temveč univerzalna: kar se dogaja v Amazoniji, se nanaša na ves svet.

»Ne« nasilju in predlog za ustanovitev mednarodnega observatorija za človekove pravice

Dolžnost Cerkve je, da prisluhne kriku ljudi in zemlje. Ne sme molčati, temveč se mora postaviti na stran revnih in reči »ne« nasilju. V Amazoniji ima to nasilje različne obraze: nasilje v prenatrpanih zaporih, spolne zlorabe in izkoriščanje, kršenje pravic staroselskim prebivalcem, ubijanje tistih, ki branijo ozemlja, trgovina z drogo, uničevanje mladega prebivalstva, trgovina z ljudmi, ubijanje žensk in mačistična kultura, genocid, bio-piratstvo, etnocid. Vse to so zla, proti katerim se moramo boriti, saj ubijajo kulturo in duha. Udeleženci sinode tudi ostro obsojajo sistematično izkoriščanje narave in krčenje gozdov.

Staroselci za vse to plačujejo najvišjo ceno s svojim življenjem: niso deležni pomoči in na svojih ozemljih niso zaščiteni. V nekaterih jezikovnih skupinah je zato bil podan predlog po ustanovitvi mednarodnega observatorija za človekove pravice, kajti zaščita ljudstev in narave mora biti v ospredju cerkvenega in pastoralnega delovanja. Župnije naj bi ustvarile varna okolja za otroke, najstnike in ranljive osebe, udeleženci sinode pa so poudarili pravico do življenja vseh, od spočetja do naravne smrti.

Cerkev ni nevladna organizacija

Naloga Cerkve je, da spremlja delo oseb, ki se borijo za zaščito človekovih pravic in so pogosto kriminalizirani s strani državnih oblasti. Obenem pa mora biti pazljiva, da ne bi postala nevladna organizacija, kajti takšna drža pogosto oddaljuje mnoge vernike, ki iščejo odgovore na svojo duhovno žejo pri verskih sektah in drugih verstvih. Izpostavljen je bil tudi pomen večjega vlaganja v ekumenski in medverski dialog.

Udeleženci sinode poudarjajo, da mora biti duhovniška služba navzoča v skupnosti in se mora nujno izogibati kakršnemu koli klerikalizmu. Potrebno je tudi večje sodelovanje laikov. Na splošni ravni jezikovne skupine predlagajo poglobljen razmislek o cerkvenih službah tudi za ženske, redovnice ali laikinje, ki pa morajo biti ustrezno formirane in pripravljene.

Ženske in diakonat, viri probati

Ženske so omenjene v več poročilih. Veliko vrednost ženske navzočnosti v njenem specifičnem služenju Cerkvi v Amazoniji bi lahko priznali tudi z dodelitvijo večjih odgovornosti in vodstvenih vlog. Predvsem pa je treba ženskam zagotoviti spoštovanje njihovih pravic in preseganje različnih stereotipov. Več jezikovnih skupin predlaga premislek o vprašanju diakonata za ženske v luči drugega vatikanskega cerkvenega zbora, pri čemer je treba upoštevati, da ženske v Amazoniji številne tovrstne službe že izvajajo.

Posamezne jezikovne skupine predlagajo tudi izredno sinodoa o viri probati, posvečevanju poročenih mož, toda pogledi na to vprašanje se med skupinami precej razlikujejo. Čeprav je poudarjena vrednost celibata, o čemer se ne razpravlja, ena od italijanskih jezikovnih skupin opozarja na nevarnost oslabitve te vrednosti ali izgube misijonarskega zagona vesoljne Cerkve v službi najbolj oddaljenih skupnosti. Velik del poročil, predvsem španskih in portugalskih, se poteguje za Cerkev »stalne navzočnosti«, ne pa »občasnega obiskovanja«, pri tem pa izraža naklonjenost do podelitve duhovništva poročenim moškim, deležnih spoštovanja, ki so staroselskega izvora in izbrani s strani svojih izvornih skupnosti, vendar pod določenimi pogoji. Ti duhovniki pa ne bi smeli biti drugorazredni, temveč enakovredni celibaterjem.

Kriza poklicev in formacija

Zaradi prostranosti amazonskega območja in pomanjkanja duhovnikov udeleženci sinode predlagajo ustanovitev območnega sklada za trajnostno evangelizacijo. Podan je bil predlog, da bi misijonarje, ki sedaj opravljajo duhovniško službo na severu sveta, poslali v Amazonijo. Tam je namreč vedno manj posvečenih oseb, zato je treba upati na obnovo posvečenega življenja, ki ga je treba pospeševati z obnovljeno gorečnostjo. Nujno potrebna je tudi formacija laikov, ki mora biti celostna in mora voditi v izkušnjo Kristusa ter v srečanje z njim. Predlagana je tudi ustanovitev semenišča za staroselce, kjer bi se ti lahko učili in poglabljali krajevno teologijo.

Medkulturni dialog in inkulturacija

Jezikovne skupine poleg tega poudarjajo potrebo po utrjeni teologiji in pastorali s staroselskim obrazom. Medkulturnega dialoga in inkulturacije ne smemo razumeti kot nasprotni si razsežnosti. Naloga Cerkve ni, da odloča namesto amazonskega prebivalstva ali da ga poskuša osvojiti, temveč da ga spremlja in z njim skupaj hodi v sinodalnosti dialoga in poslušanja. V ospredje je prišel predlog, da bi ustanovili »amazonski obred«, ki bi omogočil razvoj posameznih bogastev Katoliške cerkve na tem območju z duhovnega, teološkega, bogoslužnega in disciplinarnega vidika. Kot je pojasnjeno v enem od poročil, bi lahko ovrednotili simbole in dejanja krajevnih kultur v bogoslužju Cerkve v Amazoniji, pri tem pa ohranili bistvena enost z rimskim obredom, saj Cerkev ne želi naložiti rigidne uniformnosti nečemu, kar ne vpliva na vero.

Misijonarstvo in mučeništvo

Misijonar je poklican, da ljudi osvobodi kolonialistične miselnosti, jim pomaga preseči narodnostne predsodke, spoštovati običaje, obrede in verovanja. Načine, kako staroselska ljudstva izražajo vero, je treba ceniti in spremljati, poudarjajo poročila jezikovnih skupin. Pomembno je razlikovati med Cerkvijo, ki staroselce obravnava kot pasivne naslovnike pastorale, in Cerkvijo, ki jih razume kot protagoniste njihove lastne izkušnje vere. Pomembno je tudi ovrednotiti svetle zglede mnogih misijonarjev in mučencev, ki so v Amazoniji dali svoje življenje iz ljubezni do evangelija, zato je ena od španskih jezikovnih skupin izpostavila spodbujanje postopkov za beatifikacijo mučencev Amazonije.

Zaščita stvarstva in okoljski greh

Osrednje mesto v poročilih jezikovnih skupin ima okoljska razsežnost. Ne smemo pozabiti, da se resnično spreobrnjenje začne v družini in gre preko osebnega spreobrnjenja, preko srečanja s Jezusom. Z upoštevanjem tega pa je nujno treba obravnavati konkretna vprašanja, kot so dvigovanje temperature ali izpusti CO2. Ljudi je treba spodbujati k zmernejšemu življenjskemu slogu ter k zaščiti neprimerljivo dragocenih dobrin, kot je voda, ki je temeljna človekova pravica, toda privatizirana ali onesnažena pogosto ogroža življenje celotnih skupnosti. Treba je ovrednotiti vrednost zdravilnih rastlin in spodbujati razvoj trajnostnih projektov preko izobraževanj o skrivnostih narave z vidika Amazonije.

Temo o celostni ekologiji bi morali vnesti v navodila škofovskih konferenc, v moralno teologijo pa vključiti spoštovanje skupnega doma ter okoljske grehe, tudi preko prenove priročnikov in obrednikov zakramenta sprave.

Človeštvo gre proti priznavanju narave kot pravnega subjekta. Utilitaristični antropološki pogled je zastarel in človek ne sme več izrabljati naravnih virov z neomejenim izkoriščanjem, ki postavlja v nevarnost samo človeštvo. Neizmerno celoto oblik življenja planeta je treba kontemplirati v odnosu med njimi ter prav tako pospeševati model solidarne ekonomije.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media