Spomnil je, da kroži veliko dvomov v rezultate sinode, a pozval, naj premagamo strahove in stopimo iz svoje »zaklenjene sobe«. Po njegovih besedah se nekateri bojijo reform, ki bi spodkopale tradicijo, drugi, da se Cerkev ne bo odprla dovolj široko: »Zelo žalostno je, da Cerkev pogosto ranijo tisti, ki jo imajo radi, a na drugačen način!« Dejal je, da sinoda ni »prostor za pogajanja o strukturnih spremembah, ampak za izbiro življenja, spreobrnjenje in odpuščanje«. Opozoril je tudi na velike razlike v okoliščinah Cerkve po svetu: »Različne kulture, zbrane na tem zasedanju, druga drugo zdravijo, izzivajo predsodke in pozivajo h globljemu razumevanju ljubezni.« Udeležence je poklical k medsebojnemu zaupanju, kot je Jezus zaupal Petru, čeprav ga je ta izdal. Po njegovem mnenju je prav Petrovo priznanje, da je grešnik, temelj njegove avtoritete. »Ne sme biti prikrivanja,« je dodal Radcliffe: »Božje ljudstvo hitro odpusti vse, le hinavščine ne.«