Časovna stiska je torej velika, skušnjava pa naslednja: zatecimo se k »tehnokratski« rešitvi. V smislu, naj sinodalno poročilo sestavi skupina usposobljenih in razgledanih mož in žena, denimo podobna tej, ki piše v tokratno številko revije Cerkev danes. Brez dvoma bi bil končni izdelek takšne skupine kakovosten. Težava je v tem, da bi to bila sinoda, ki ne bi bila sinoda. Modre glave, ki se stikajo in razpravljajo (po možnosti na zoomu), niso ljudstvo, ki skupaj hodi.

Modre glave, ki se stikajo in razpravljajo (po možnosti na zoomu), niso ljudstvo, ki skupaj hodi.

Kako do izvirnega sinodalnega momenta?

Kako torej do izvirnega sinodalnega momenta, ki predvideva ljudskost in množično dogajanje, veliko skupnega premišljevanja in razprav? Kako do tega, ko pa smo v maskah, omejeni v zbiranju ali pa na razdalji 1,5 m drug od drugega? Ko se tako sprašujemo, moramo takoj odmisliti, da bo v tej fazi sinode mogoče ustvariti občestveno gibanje, kakršno se je ustvarilo ob slovenskem Plenarnem zboru (sinodi) pred dvajsetimi leti. Takrat je moment »od spodaj« bil zelo močan in zagotovo lahko rečemo, da je Cerkev na Slovenskem ob tisti sinodi zrasla, kar se je videlo v razmahu pastoralnih svetov, majhnih skupin in animatorskega gibanja. Četudi se veliko zapisanih ukrepov takratne sinode ni uresničilo, sta izkušnja pogovora in iskanje skupne poti Cerkev okrepila in ji pokazala dobro smer za naprej.

Zavračamo »tehnokratsko« rešitev, množično sinodalne pa iz objektivnih razlogov očitno ne bomo mogli izpeljati. Pri tem ne smemo pozabiti na »saboterje«, se pravi, na tiste med nami, ki ali ne verjamejo v sinodalnost ali ne marajo papeža Frančiška ali pa so leni in preprosto čakajo, da zadeva s sinodo gre mimo. Poiskati bomo torej morali hibridno pot.

Svoje videnje bodo morale podati manjše skupine

Neke vrste sveta modrecev seveda ne bomo odpisali. Ljudje, ki že leta motrijo stanje Cerkve na Slovenskem in znajo izraziti njene zagate, potrebe, priložnosti, so v takšnih trenutkih zelo dragoceni. Ljudski moment pa bomo poiskali v manjših skupinah, zlasti takih, ki so po naravi zelo sinodalne, dialoške, razmišljajoče. To so skupine, ki so že sinoda, pa naj jo papež zapove ali ne. In te skupine bi se morale do poletja srečati, se navdušiti, podati svoje videnje.

V naši Cerkvi namreč ves čas »diha« sinoda, le da ji nismo vajeni dajati tega imena.

V naši Cerkvi namreč ves čas »diha« sinoda, le da ji nismo vajeni dajati tega imena. »Diha« že takrat, ko se po maši v zakristiji dobijo župnik, mežnar, organist in bralka beril ter rečejo kakšno o prihodnji slovesnosti. Košček sinode je, ko se spomladi začnejo priprave za poletni oratorij in je potrebno veliko usklajevanja. Izrazitejši sinodalni momenti pa seveda so, ko se na pastoralnih svetih odkrito pogovarjamo o položaju župnije in njeni prihodnosti. Vse to je naš redni »sinodalni kapital«, ki ga bomo v naslednjih nekaj mesecih morali znati »strateško investirati«.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, 6/2021, reviji za pastoralo in evangelizacijo. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.