Začetna zmeda

V Kairu sem se hitro zatekla k družbenim omrežjem po nasvet, kako doseči cilj, za katerega v Svetem pismu piše: In Gospod je stopil doli na goro Sinaj, na vrh gore, in poklical je Gospod Mojzesa na vrh gore, in Mojzes je šel tja gori. (2 Mz 19,20). Na Facebooku sem našla omembo ljubiteljske pohodniške skupine, za katero so komentatorji trdili, da se na sv. Katarino odpravlja vsaj enkrat na mesec, med preostalimi konci tedna pa v naravnem rezervatu blizu Kaira potekajo treningi za vzpon. Zato sem napačno sklepala, da se komentarji, ki so omenjali sv. Katarino, nanašajo na samostan, ki leži na vznožju gore Sinaj. Že na prvem treningu, ki sem se ga udeležila, se je izkazalo, da sv. Katarina ni zgolj ime samostana, temveč tako poimenujejo celo sinajsko gorovje, v katerem je skupina osvajala različne vrhove. Tako se imenuje tudi 2629 metrov visoka gora, najvišji vrh Egipta.

Nekoliko nižjo turistično goro Sinaj je skupina obiskovala še najredkeje, ker je, kot so mi znali povedati, dolgočasna, saj se je mogoče do vrha povzpeti po izklesanih stopnicah. Namesto tega so me, navdušeni nad mojimi opisi hribovite Slovenije, povabili, naj se z njimi raje odpravim na goro Serbal. Ob povabilu sem bila sprva v precepu. Res sem si želela obiskati prav goro Sinaj in nisem vedela, ali bi mi časovno in finančno uspelo odpraviti se na obe. Hkrati je bila pohodniška skupina mladih tako gostoljubna in energična, da bi z njo z veseljem osvojila vse vrhove Sinaja. Nato pa sem izvedela, da še dandanes judje, pa tudi nekateri kristjani in muslimani, za katere je Mojzes prav tako pomemben prerok, verjamejo, da je bila prav gora Serbal v resnici tista, na kateri je prejel deset božjih zapovedi. Ob tem podatku ni bilo več tako težko sprejeti odločitve.

Dandanes judje, pa tudi nekateri kristjani in muslimani, verjamejo, da je bila prav gora Serbal v resnici tista, na kateri je prejel deset božjih zapovedi.

Prepozno za spremembo načrta

Pohodništvo v Egiptu ni poceni šport, sploh pa ne, če živiš v Kairu. Da lahko dosežeš sinajsko gorovje, eno od dveh v Egiptu, se moraš odpraviti na večurno pot. Pri tem imaš dve možnosti – letalo ali vožnjo po kopnem. Slednja pomeni tudi ustavljanje na več nadzornih točkah, kjer varnostne sile s psi preiščejo, ali imaš morda pri sebi orožje in nedovoljene substance, pregledajo verodostojnost osebnih dokumentov in povprašajo po cilju potovanja. 

Čeprav ga zaradi dih jemajočih plaž in koralnih grebenov v letoviških mestih, kot sta Šarm el Šejk in Dahab, obiskujejo milijoni turistov letno, je Sinaj z varnostnega vidika še vedno zelo občutljivo območje. Puščave na severu polotoka, kjer živijo beduinska plemena, so iz varnostnih razlogov neprehodne za vse, tujce in Egipčane. Vlada v Kairu je to regijo desetletja sistematično zanemarjala, kar se odraža v borni socialni oskrbi in visoki brezposelnosti ter v dejstvu, da so v njej začele cveteti veje raznih terorističnih združb, ki so v zadnjih dvajsetih letih na polotoku izvedle več terorističnih napadov.

Čeprav Sinaj zaradi dih jemajočih plaž in koralnih grebenov v letoviških mestih obiskujejo milijoni turistov letno, je z varnostnega vidika še vedno zelo občutljivo območje.

Tujci, ki so v stiski s časom, se na Sinaj odpravijo z letalom, to pa je po navadi dražja možnost. Naša pohodniška skupina, v kateri sva bila s »cimrom«, študentom arabščine iz Italije, edina tujca, se je na pot odpravila z majhnim avtobusom. V četrtek popoldne, ki je v Egiptu začetek konca tedna, smo se nagnetli vanj in se odpravili na šesturno pot do Firana, naselja blizu vznožja gore Serbal. Ta leži na jugu sinajskega polotoka, ne prav daleč od gore Sinaj, imenovane tudi Džebel Musa, kar v arabščini pomeni Mojzesova gora.

Ko smo na nadzorni točki ob Sueškem prekopu čakali, da pregledajo naše dokumente in nahrbtnike, sem spoznala, zakaj večina turistov obišče le goro Sinaj, za druge pa se ne zmenijo. Egiptovski kolegi so mi pojasnili, da je Sinaj edina gora, na katero se lahko v Egiptu uradno povzpneš in kjer so ti, če se ti kaj zgodi, na voljo reševalci. Sredi noči in z eno nogo že na polotoku je bilo prepozno, da bi spreminjala načrte. Odločila sem se, da bom raje zaupala svojim kolegom, ki so cilj dobro poznali.

Na pot!

V Firanu smo, dekleta v dnevni sobi, fantje pa na dvorišču hiše lokalnega beduina, za nekaj ur zatisnili oči, nato pa se še pred sončnim vzhodom izdatno okrepčali. Zajtrk je, kot je tu navada, obsegal fižol v omaki, fulo, jajca in polnozrnat kruh, znan kot aiš, kar pomeni 'življenje', ter sladek in močan čaj. Med vztrajnim priganjanjem vodje odprave so muslimani v naši skupini zmolili prvo dnevno molitev, nato pa smo se le podali na pot.

Prvi pogled na naš cilj, goro Serbal. FOTO: Veronika Snoj

Poleg fizične oddaljenosti obstaja še en pomemben razlog, zakaj pohodništvo v Egiptu ni poceni. Večino ozemlja zunaj večjih urbanih naselij, torej puščave levo in desno od Nila, in Sinaj, si neuradno lastijo različna beduinska plemena. Poznajo jih kot svoj lasten žep in hitro izvejo, če po njih nepovabljeno hodi kakšen tujec ali pripadnik plemena, ki nima tu kaj iskati. Zato moraš, ko se želiš odpraviti v gore, za vodiča najeti beduina iz ustreznega plemena. Pri tem ne igra nobene vloge to, da si bil na gori že večkrat in da dobro poznaš pot. Če je pohod daljši in zahteva večje zaloge hrane in vode ali če nočeš nositi velikega nahrbtnika, lahko najameš še njihovo kamelo. Tudi sami smo jo najeli, saj je bila pred nami dvodnevna pot. Z nami so se odpravili štirje beduini; starejša dva sta bila naša vodiča, najstnik in deček, ki ni bil videti star več kot deset let, pa sta skrbela za kamelo.

Vzpon po tehnično zahtevnejši poti, po kateri smo na več odsekih morali plezati brez vrvi in opreme, smo začeli ob prvih sončnih žarkih. Ker se po sinajskem gorovju uradno ne hodi, tu ni označenih poti, kot jih poznamo v Sloveniji in drugod po Evropi. Kot smerokazi služijo zgolj nevpadljivi kupčki kamnov, ki jih domačini postavljajo na nekaterih mestih.

Kot smerokazi služijo zgolj nevpadljivi kupčki kamnov, ki jih domačini postavljajo na nekaterih mestih.

Naše jakne in puloverji so kaj hitro pristali v nahrbtnikih, saj nam je že kmalu postalo toplo. Ob pomanjkanju sence je na teh zemljepisnih širinah tudi začetek marca že vroče. Sonce, pa čeprav spomladansko, je začelo močno pripekati. Nikamor se nismo mogli skriti pred njim. Hodili smo in se razgledovali po okolici. Sinajsko gorovje je suho, pusto in granitno. Oranžno rdečkasta barva, ki so jo v zgodnji pomladi krasili šopi divje mete ter gola drevesa gloga in akacije, je pričala o njegovi vulkanski zgodovini.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.