Hvaležen sem Cerkvi, ko v dnevno besedno bogoslužje vključuje staro zavezo. Tako tudi sam vstopam v osebno molitev. Saj ne morem in mi ni treba mimo resničnosti, da sem v sebi še zelo starozavezen, v resnici »prah in pepel«, na duhovni poti marsikje neodrešen in v bistvu grešnik. Vendar v tem spoznanju ni strahu. Zaupanje, da Bog vzljubi prav grešnika (prim. Rim 5,8), je večje od dejstva, da sem »narejen zgolj iz zemlje«. Ime Adam pomeni ravno to: sin (rdečkaste) zemlje. Tako mi spoznanje, kdo sem, pomaga k molitvi. Tega duha poskušam obujati med hvalnicami in večernicami, ki so pogosto v avdio obliki (hozana.si). Rad molim tudi rožni venec.