Vinko Dolenc, Borut Ošlaj, Vid Jakulin, Jan Zobec

V sredo, 27. marca, je bil na Slovenski matici v Ljubljani simpozij z okroglo mizo z naslovom Humanistika in pravo. Evtanazija – perspektive onstran pro & contra.

Simpozij so organizirali Pravni inštitut pri Znanstveno raziskovalnem središču – Koper, Slovenska Komisija pravnikov in Slovenska matica.

V večurni razpravi je nastopila vrsta uglednih strokovnjakov s področja humanistike, prava in medicine.

Najprej so na to temo predavali dr. Borut Ošlaj (Filozofska fakulteta), dr. Vinko V. Dolenc (Medicinska fakulteta) in dr. Vid Jakulin (Pravna fakulteta, UL in ZRS Koper).

Sledila je okrogla miza, na kateri so svoje mnenje izrekli dr. Lenart Škof, dr. Vojko Strahovnik, dr. Zvonka Zupanič Slavec in dr. Mateja Lopuh, v zaključni besedi pa še dr. Ernest Petrič.

Dostojanstvo človeka in svetost njegovega življenja

Rok Svetlič (Znanstvenoraziskovalno središče Koper) je dejal, da redkokatero vprašanje globlje nagovori jedro naše civilizacije, kot vprašanje evtanazije. »Značilnost demokratične kulture je, da se razume kot skupnost načel (R. Dworkin), med katerimi zavzemajo hierarhični vrh prav vrednote, kot sta dostojanstvo človeka in svetost njegovega življenja.


Rok Svetlič, Mateja Lopuh, Zvonka Zupanič Slavec, Vojko Strahovnik, Lenart Škof, Jan Zobec

Zato je v odnosu do evtanazije težko ostati ravnodušen, teža problematike že sama po sebi spodbuja energična in kategorična stališča. Toda ta so za vstop v tako kompleksno problematiko pogosto škodljiva.

Zato je strategija tega simpozija seči preko afirmativnega ali odklonilnega stališča, ki ga vsakdo gotovo ima, in se osredotočiti na, če uporabimo Kantov žargon, pogoje možnosti razprave o evtanaziji kot taki.«

Filozofija raziskuje človeka kot avtonomno bitje

Prepričan je, da je treba napor vložiti v konkretizacijo in vsebinsko izpolnitev posameznih načel, saj na abstraktni ravni ta vselej ustvarjajo pat pozicijo. »Tako je denimo za nasprotnike evtanazije ta nezdružljiva s človekovim dostojanstvom, zagovorniki pa nasprotno menijo, da je ravno človekovo dostojanstvo tisto, ki zahteva prekinitev trpljenja.

Pot iz aporije lahko nakaže le osvetlitev vseh vidikov, ki se stikajo na točki vprašanja namerne prekinitve življenja. K besedi bomo pripustili tri vede, filozofijo, pravo in medicino.

Filozofija raziskuje človeka kot avtonomno bitje, ki vodi svoje življenje kot mu narekuje svoboda vesti. Toda ali avtonomija vključuje tudi pravico, da človek s seboj na neki točki ravna kot z lastnino, ki vključuje tudi pravico do uničenja (Dominum est ius utendi et abutendi)?«

Ne smemo potoniti v še en vulgarni pro & contra

Po mnenju dr. Svetliča je pravo veda, ki mora jasno opredeliti eventualno pravico do posega v življenje in postopek za izvedbo te pravice. »Zlasti pa pojasniti, ali, in če, kako je evtanazija združljiva s trenutno veljavnimi določili ustave (17. člen – nedotakljivost človekovega življenja).


Rok Svetlič in Jan Zobec

Medicina pa mora pojasniti, kako podati jasne standarde pri opredelitvi bolezenskih stanj človeka, ki bi bila osnova za uveljavljanje pravice do evtanazije.«

Predvsem pa mora po njegovem premislek potekati »ob eksplicitnem spoštovanju do tematike in ob poglobljenem intelektualnem naporu vsakogar, ki o njej razpravlja. Za nobeno ceno ta ne sme potoniti v še en vulgarni pro & contra, ki ga poganja spirala dnevnopolitičnega (in/ali kulturnobojniškega) manihejstva. Ne gre za spopad dobrega in zlega, pač pa za konflikt dveh pripadajočih si plati najvišjega, kar obstaja, človekovega življenja.«

Kako reševati problem umirajočih in trpečih

Dr. Borut Ošlaj je menil, da bi bilo smiselno in celo nujno, »da kot družba čim prej pričnemo s kritično in celovito naravnano javno razpravo, kako danes in še zlasti v prihodnje reševati problem umirajočih in trpečih, ne da bi z dogovorjenimi in sprejetimi ukrepi dodatno nažirali čedalje bolj trhle temelje humanosti in po nepotrebnem spreminjali in posameznim zelo redkim tragičnim usodam prilagajali vitalne družbene sisteme.«

Odpravljati trpljenje tako, da usmrtimo trpeče, je najlažje

»Če ne bo resničnega interesa – in zadnjih 20 let ga ni bilo ne pri predsednikih vlad ne pri pristojnih ministrih –, da se razmere v zdravstvu uredijo ne le na finančni in organizacijski ravni, temveč tudi glede možnosti humanejše obravnave pacienta, bomo prej ali slej soočeni z razmerami, v katerih bo uzakonitev evtanazije edina smiselna rešitev.

Ker pa bi ta rešitev v tem trenutku veliko več vzela kot bi dala, zlasti znotraj naših aktualnih zdravstvenih in širše družbenih razmer, sem v svoji morda trdovratni zavezanosti humanemu in celostnemu reševanju problemov pripravljen še nekaj časa in truda posvetiti temu, da se najprej vsi skupaj, zlasti pa politika v povezavi z zdravstvom, posvetimo reorganizaciji zdravstvenih in socialnih razmer, in da šele v skrajni sili posežemo po radikalnejših ukrepih.

Odpravljati trpljenje tako, da usmrtimo trpeče, je najlažje. Bolj odgovorno pa je gotovo odpravljati pogoje, ki so pripeljali do razmer, v katerih se ljudje upravičeno bojijo umiranja. Seveda pa to zahteva več napora, več denarja in več znanja.«

Še vedno smo v položaju, ko premoremo odprte možnosti in alternative

Dr. Ošlaj je spomnil, da smo še vedno v položaju, ko premoremo odprte možnosti in alternative. »Če teh ne bomo zagrabili in se ustrezno in celostno odzvali na pereče probleme staranja, bo evtanazija čez deset, dvajset ali več let postala nuja brez sleherne alternative.

Toda tudi takrat o njej ne bo imelo nobenega smisla javno razpravljati, saj bo za sleherno razpravo preprosto prepozno; mnogo prepozno.


Zvonka Zupanič Slavec in Mateja Lopuh

Ko dokončno ne bomo več sposobni v zadostni meri skrbeti za to, kako dobro živeti, bo ostala le še skrb za to, kako dobro umreti, kar evtanazija dobesedno pomeni; toda to bi pomenilo poraz in ne zmage humanizma.

Zavedam pa se, da se trenutno vse razvija v prav to smer. Imamo možnost, da to resignirano sprejmemo ali da se temu upremo. Osebno še upam, in sem za to za drugo možnost.«

Po ustavi je človekovo življenje nedotakljivo

Dr. Vid Jakulin (Pravna fakulteta, UL in ZRS Koper) je spomnil, da če govorimo o evtanaziji (lepi, lahki, dobri smrti) kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe s pravnega vidika, moramo začeti pri ustavi. »Ustava RS v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.

Če bi želeli evtanazijo urediti (dovoliti) z zakonom, bi po mojem mnenju morali predhodno spremeniti 17. člen ustave, saj bi bil v nasprotnem primeru zakon, ki bi dovoljeval poseg v življenje (usmrtitev) v nasprotju z ustavo.«

Za primer je navedel ustavo ZRN, ki v drugem odstavku drugega člena določa: »Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je neprekršljiva (sveta, nedotakljiva). V te pravice je mogoče poseči samo na podlagi zakona.«

Za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo

Da bi se izognili možnosti različne pravne interpretacije takšnih dejanj, bi po njegovem morala medicinska znanost in stroka izdelati merila, kdaj se nesmiselno podaljševanje agonije v skladu z doktrino opusti. »Zdravniku, ki bi ravnal v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, ne bi bilo mogoče očitati, da je ravnal protipravno. S tem pa bi bila izključena tudi protipravnost ravnanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja in dejanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje.«

Dr. Jakulin bi kot evtanazijo (ne glede na to ali je dovoljena ali ne) štel samo primere, ko bi do usmrtitve prišlo na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe. »Zavzemam se za to, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ali do izostanka kazenskega postopka v primerih, ko bi bil kazenski pregon upravičen.

Kot kazenski pravnik moram pomisliti tudi na morebitne zmote in zlorabe. Bojim se prenagljenih odločitev, ki bi lahko pripeljale do smrti človeka, čeprav bi ga bilo mogoče rešiti.

Ne zavzema se niti za niti proti evtanaziji. »Opozoriti želim le na to, da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti na hitro in brez skrbne proučitve. Zavzemam se za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo, ki bo pripeljala do rešitev, v katerih bo kar najmanj možnosti za prenagljene (zmotne) odločitve ali za zlorabe.«

V skladu s civilizacijskimi izkušnjami

Pravnik dr. Jan Zobec je dejal, da je stališče evropskega sodišča za človekove pravice o evtanaziji zelo zadržano. Naštel je primere, ki so se te teme dotikali. Ugotovil je, da soglasja v Evropi o tej temi ni. Evropsko sodišče pušča »široko polje« državam članicam EZ, da same v skladu s civilizacijskimi izkušnjami urejajo (različno) to vprašanje.

To je pravzaprav Božja tema

Dr. Ernest Petrič je dejal, da že dolgo v kakšni razpravi ni tako intenzivno in z zanimanjem poslušal, kot je bilo to na tem simpoziju. »Tema je izjemno aktualna, občutljiva in atraktivna. Povedal bom malo anekdoto. Pred leti sva se precej srečeval z dr. Jožetom Trontljem, on je bil takrat predsednik SAZU, jaz ustavnega sodišča. Njega je z vidika etike zanimalo razmerje med medicino in pravom. Če se kje to dvoje sreča, se pri evtanaziji. Bolj intenzivno se ti dve vedi ne moreta srečati.


Ernest Petrič

Ko sva nekajkrat o tem razpravljala, ampak, morda boste razočarani, nekako, če poenostavim, sva prišla do tega zaključka. Takrat, bilo je pred šestimi ali sedmimi leti, sva se vprašala, ali je to res nek takšen problem, da bi morali sprožiti neko razpravo. Ali je to res nekaj, kar se dogaja tu in tam, in je zato treba začeti razmišljati o spremembi ustave? Ne.

In tudi, rekla sva, malce patetično, to je pravzaprav Božja tema. To je tema o odnosu med življenjem in smrtjo. To je nekaj izjemno delikatnega. Rekla sva, če že o tem razmišljamo, dajmo upoštevati našo dvatisočletno evropsko civilizacijsko tradicijo, ki je pripeljala do tega, da smo v Evropi rekli: Življenje je sveto.

Po naši pravni ureditvi se življenje ne sme skrajšati tudi najhujšemu zločincu, množičnemu morilcu, ne smemo ga obsoditi na smrt. Evtanazija, da skrajšamo nekomu življenje, a to ni več sveto življenje?«

Razprave, ki je zdaj v Sloveniji sprožena, se bojim

»S Trontljem sva prišla do zaključka, da ko se lotevamo tega problema in konkreto, je to izjema od izjeme in še enkrat od izjeme. V tem smislu se razprave, ki je zdaj v Sloveniji sprožena, bojim. Ta razprava bo takšna ali drugačna, vendar tu ne gre za glasovanje za ali proti, tu je potrebna izjemna modrost za odgovore na to vprašanje. Že zdaj vidimo, da se stvari (pojmi) mešajo, samomor z evtanazijo.

Ampak, razprava se je začela, z neko ambicijo, da bomo to zdaj zakonsko uredili. Slišali smo profesorja Vida Jakulina, kje so tiste črte kazenske odgovornosti po naši sedanji kazenski ureditvi. Jaz tu ne vidim problemov. Ampak problem je ta, na kateri točki naj nekdo tretji, zdravnik, medicina, ugotovi, da je življenje nekoga že prenehalo ali prenehava biti življenje. To so zelo sumljiva dejanja.«

V skladu z zakonom, etično in moralno

»Če sprejmemo, da je poseg tretjega evtanazija, dopusten takrat, ko življenje nima smisla, da se reši trpljenje, je to tista točka. Ampak te točke s pozitivnim pravom ne moremo jasno opredeliti. Ne more nobeno pravo vseh izjemnih situacij življenja opredeliti v pravne norme. Nemogoče.

Mi bomo morda napisali nek zakon, kjer bomo rekli, da mora biti neka komisija, potem se bomo prepirali, kako se jo izvoli, kdo so lahko njeni člani, kdo se lahko na njeno odločitev pritoži itd. Naredili bomo nekakšno pozitivistično zgodbo iz nečesa, kar pozitivistično sme obravnavati zdravnik. Z njegovo osebnostjo, moralno močjo bo on tisti, ki bo na določeni točki rekel, dovolj je.

Če bo stvar postala sporna, sodnik ne bo listal po paragrafih, kot je običaj v slovenskem sodstvu, ampak bo rekel ali je v tem primeru zdravnik ravnal prav, v skladu z zakonom, etično, moralno in je bilo prav, da je tisto naredil. To je individualna odločitev v nekem izjemnem in še trikrat izjemnem primeru.

Kombinacija znanja, moralne moči, odločitev srca in duha

Na Koncu je dr. Ernest Petrič dejal, da ne bo a priori rekel, da je v neki določeni situaciji proti evtanaziji. »Načeloma sem, ker je to tako izjemna situacija, toda zanesljivo sem proti ambiciji, ker je to ambicija, ki se je ne da pametno uresničiti, da bomo mi zdaj z nekim zakonom, spremeniti bi bilo treba celo ustavo, natančno določali, kdaj in kdo bo to naredil.

Ne, to ni pozitivistična odločitev, to ni pozitivna pravna odločitev. To mora biti človeška odločitev, kombinacija znanja, moralne moči, odločitev srca in duha. V takšnem primeru morda. Tudi sodnik, ki bo morda o tem presojal, ne bo listal po paragrafih, ampak bo presojal, ali je bilo dejanje smiselno.

Danes sem veliko slišal in se veliko naučil. Moram pa reči, da se javne razprave o tem problematiki bojim.«

Fotografije: Ivo Žajdela

Predavanji dr. Boruta Ošlaja in dr. Vida Jakulina sta dodani v priponkah.

Evtanazija, simpozij, Slovenska matica, Borut Ošlaj, 27.3.2019.docEvtanazija, simpozij, Slovenska matica, Vid Jakulin, 27.3.2019.doc