Prvi dan, v petek, je simpozij potekal v dvorani konkatedrale v Novi Gorici, vodil ga je Tomaž Simčič, nastopilo pa je pet predavateljev. 

Dejan Pacek je predstavil Cerkev v Sloveniji v šestdesetih letih. Dejal je, da se je po letu 1960 v odnosih med državo in Katoliško cerkvijo v Jugoslaviji začel prehod iz konfliktnega v kompromisno obdobje, pri čemer sta se »srečali državna politika kooperativnosti ter cerkvena politika prilagajanja socialistični državni in družbeni ureditvi« (Zdenko Roter). Cerkvena stran je pri tem pristala na ustavne in zakonske omejitve delovanja, medtem ko je državna stran opustila najbolj grobe oblike represije in Cerkvi dopustila nemoteno opravljanje njenega verskega poslanstva. Omenjeni prehod je poleg začetnih stikov med jugoslovanskim političnim in cerkvenim vodstvom bistveno zaznamovala vzpostavitev poluradnih diplomatskih odnosov na ravni vladnih odposlanstev po podpisu Beograjskega protokola junija 1966 in ponovna vzpostavitev polnih diplomatskih odnosov avgusta 1970. Obnovitev diplomatskih odnosov je predstavljal glavni dosežek Beograjskega protokola, saj je ta v ostalih členih zgolj pritrdil jugoslovanski politiki do verskih skupnosti.

Nove oblike pastoralne dejavnosti

Katoliška Cerkev v Sloveniji je zaradi součinkovanja več dejavnikov (spodbud drugega vatikanskega koncila, normalizacije odnosa med Jugoslavijo in Svetim sedežem ter nastopa liberalnega obdobja v jugoslovanski notranji politiki) opazno intenzivirala pastoralno dejavnost in ji dala nove oblike.

Beograjski protokol je zaradi mednarodnopravne veljavnosti Jugoslavijo dodatno zavezal k spoštovanju ustavno zajamčene verske svobode. Njene dopustne pojavne oblike so bile prva leta po podpisu sporazuma delno nedorečene, kar je na cerkveni strani omogočilo vznik najrazličnejših pastoralnih pobud in vstop na nova področja delovanja.

Uvod je imel prof. filozofije in zgodovine Ivan Portelli (arhivar, Inštitut za socialno in versko zgodovino v Gorici). FOTO: Ivo Žajdela

Vodstvo Cerkve v Sloveniji ni obnavljalo predvojne moči in vpliva

»Delni vpogled v razmere, v katerih je konec šestdesetih let delovala duhovščina na Goriškem, kakor tudi seznanitev z odzivom lokalne oblasti tako na njeno poživljeno delovanje kot na normalizacijo odnosov med državo in Cerkvijo v Jugoslaviji, nam omogoča prebiranje zapisnika posveta slovenske verske komisije z občinskimi verskimi komisijami občin Nova Gorica, Tolmin, Idrija in Ajdovščina, ki se je odvil februarja 1968,« je dejal Dejan Pacek.

Ta in drugi posveti ter nadaljnji razvoj dogodkov so republiško versko komisijo prepričali, da vodstvo Cerkve v Sloveniji ni izvajalo načrta za obnovitev predvojne družbene moči in vpliva Cerkve s prevzemom nalog, ki si jih je lastila država, temveč so se cerkveni predstavniki, od primera do primera različno, zgolj odzvali na pereče probleme posameznikov, družin in celotnih družbenih skupin, porojenih zaradi povojne preobrazbe agrarne družbe v industrijsko in sočasnega nizkega družbenega standarda.

Slovenski katoličani v Gorici med drugim vatikanskim koncilom

Peter Černic je govoril o izzivih in dilemah slovenskih katoličanov v Gorici med drugim vatikanskim koncilom. Dejal je, da obdobje med izvolitvijo papeža Janeza XXIII. in koncem koncila pomeni za slovenske katoličane v Gorici močno zbližanje z italijanskim katoliškim svetom, ki se je zgodilo v popolnem sozvočju z encikliko Pacem in terris. Za slovensko skupnost imata simbolni in dejanski pomen dva dogodka: leta 1961 potrditev zakona št. 1012, ki je urejal slovensko šolsko vprašanje in vstop Avgusta Sfiligoja, predstavnika SDZ (Slovenske demokratske zveze), v mestni občinski odbor septembra 1965. Zgodovinsko gledano je bil on prvi slovenski predstavnik na tem položaju.

Hkrati se je slovenska katoliška skupnost z velikimi težavami začela soočati z epohalnimi preobrazbami, značilnimi za šestdeseta leta 20. stoletja. Napredovanje industrializacije, preobrazba družbe, pomanjkanje generacijske prenove so povzročali težave slovenski duhovščini, ki se je na pastoralnem področju s težavo prilagajala zahtevam novega časa.

Federico Ruozzi (izredni profesor zgodovine krščanstva na Oddelku za izobraževanje in humanistične vede na Univerzi v Modeni in Reggio Emilii) in Tomaž Simčič. FOTO: Ivo Žajdela

Goriška duhovščina je ostala izključena od cerkvenega vodstva v Sloveniji

Kot je ugotovil predavatelj, je po drugi strani goriška duhovščina dokaj hitro dojela, da je s koncem obdobja odkritega preganjanja slovenske Cerkve, s smrtjo nadškofa Rožmana in z začetkom sicer počasne normalizacije odnosov med državo in Katoliško cerkvijo v Jugoslaviji v Sloveniji nastajalo novo cerkveno vodstvo, iz katerega je goriška duhovščina ostala izključena. Zato je Katoliški glas, škofijski časopis za Slovence v Gorici in Trstu, ki je sicer ostal izrazito protikomunističen in kritičen do jugoslovanskega režima, namenjal veliko več prostora problemom slovenskih katoličanov v Italiji in je postopoma opuščal polemike o cerkvenih temah, za katere so v kratkem postali odgovorni novi škofje v Ljubljani, Mariboru in apostolski administrator nastajajoče koprske škofije.

Začela se je kulturna ofenziva levice

Postopna normalizacija odnosov med Italijo in Jugoslavijo je vplivala tudi na odnose znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji. Jugoslovanske oblasti so slovensko levico v Italiji prisilile opustiti idejo o lastni avtonomni politični organizaciji, ločeni od italijanskih strank. Tako se je delovanje slovenskih levičarjev osredotočilo na gospodarske in kulturne vidike (ustanovljena je bila Tržaška kreditna banka in Slovenska kulturna in gospodarska zveza). Začela se je kulturna ofenziva levice, ki je sicer brez uspeha skušala omajati katoliško kulturno prevlado v mestu, istočasno pa spraviti v težave katoličane na podeželju.

Prvi dan je simpozij potekal v dvorani konkatedrale v Novi Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Začetek sodelovanja med goriškimi in tržaškimi slovenskimi katoličani

Z ustanovitvijo dežele FJK so se začela odpirati nova politična obzorja. Prve deželne volitve leta 1964 so vsaj formalno določile začetek sodelovanja med goriškimi slovenskimi katoličani, ki so bili tedaj zelo blizu goriški KD, in tržaškimi, ki pa so bili v izrazito močni polemiki z lokalno KD, ki je do manjšine imela bistveno bolj odklonilna stališča. V tem zapletenem iskanju stičnih točk med Goričani in Tržačani najdemo prve znake generacijskih sprememb, ki so deset let pozneje pripeljale do razpada SDZ in nastanka enotne stranke Slovenske skupnosti.

Ostala predavanja so bila v italijanščini:

Federico Ruozzi: Koncil medijev? Drugi vatikanski koncil in Cerkev, ki govori;

Ivan Portelli: Od lista Voce Diocesana do lista Voce Isontina: goriški italijanski katoliški tisk v času drugega vatikanskega koncila;

Pierpaolo Martina: Roke so se raztegnile čez mejo. Politika preseganja meje med obema Goricama sredi šestdesetih let.

Simpozij v semeniški knjižnici v Gorici

Drugi dan, v soboto, je simpozij potekal v semeniški knjižnici v Gorici, vodila ga je Liliana Ferrari, nastopili so štirje predavatelji:

Giovanni Vian: Škofje Treh Benečij in drugi vatikanski koncil;

Enrico Baruzzo: Socialna miselnost Andrea Pangrazia, škofa v Livornu in nadškofa v Gorici;

Carlo Urbani: Inteligentni in odločni organizator: Andrea Pangrazio, generalni sekretar italijanske škofovske konference, v dokumentih Giovannija Urbanija;

Claudio Ferlan: Sredi vsakdanjega življenja. Goriški jezuiti in športna pastorala.

Izvlečki predavanj so v priponki:

Nova Gorica, Katoličani na Goriškem v 20. stoletju, 5. 5. 2023.doc