Predstavili so ga direktor muzeja dr. Jože Dežman, urednik dr. Marko Štepec, na koncu se je minister dr. Simoniti za pozornost in vsebinsko zelo bogat zbornik zahvalil. Kot je povedal direktor muzeja dr. Jože Dežman nikakor ni naključje, da so zbornik pripravili in izdali v muzeju, saj je dr. Simoniti leta 1998, ob Dragu Jančarju in Alenki Puhar, pomembno prispeval pri prelomni razstavi v muzeju Temna stran meseca, v kateri se je kakšna muzejska hiša na Slovenskem prvič po demokratizaciji lotila prikaza zločinov iz časa komunizma.

Profesor srednjeveške zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Dr. Vasko Simoniti je bil profesor srednjeveške zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pod njegovim mentorstvom je nastalo 32 diplomskih, sedem magistrskih in štiri doktorske naloge. Še v študijskem letu pred upokojitvijo (2015) je pri njem diplomiralo sedem študentov zgodovine.

O nastanku zbornika je v uvodni besedi dr. Jože Dežman zapisal: »Ob 70-letnici dr. Vaska Simonitija sem pričakoval, da mu bodo profesorski kolegi izrekli dobre želje in ga počastili. Povprašal sem, kaj pripravljajo. Odgovori so bili taki, da sem po nekaj poskusih odnehal. Da njegova obletnica ne bi minila brez voščila, sem pripravil e-posvet, na katerem so o jubilantu spregovorili dr. Ignacij Voje, dr. Milček Komelj, dr. Stane Granda, Alenka Puhar, dr. Jelka Pirkovič, ddr. Igor Grdina, dr. Lilijana Žnidaršič Golec.«

Naslovnica zbornika

Prispevke je napisalo 33 avtorjev

Urednik dr. Marko Štepec je predstavil vsebino zbornika, ta obsega 343 strani, pripravilo ga je 33 avtorjev, njegova struktura pa je tridelna. Osnova zbornika so bili prispevki, ki jih je vrsta znanih osebnosti izrekla na e-posvetu, ki ga je direktor Muzeja NZS dr. Jože Dežman pripravil ob Simonitijevi okrogli obletnici 23. marca 2021. Ker so bili prispevki vsebinsko tehtni, so se odločili, da k sodelovanju povabijo še druge avtorje in prispevke izdajo v posebnem zborniku.

K sodelovanju so povabili raziskovalce, muzealce in pisce različnih področjih, ki so se z veseljem odzvali s prispevki. Nastal je tridelni zbornik. Ta se v prvem delu posveča zgodovinopisju, v drugem delu prinaša izbrana poglavja o zgodovinskih obdobjih in problematiki, ki je v sozvočju z raziskovalnimi področji dr. Vaska Simonitija, tretji del pa predstavlja besedila, povezana s slovensko kulturno-zgodovinsko dediščino, njenim hranjenjem in oblikovanjem javnega spomina.

Posebno pozornost so namenili razstavi Temna stran meseca iz leta 1998

Po mnenju dr. Štepca zbornik ne skriva, da je nastal v Muzeju in se zato od podobnih izdelkov ločuje po lepem oblikovanju (delo Tomaža Permeta), za razliko od Melikovega, Gestrinovega, Grafenaurjevega in podobnih zbornikov, ki so jih imeli v mislih pri pripravi koncepta, se od njih razlikuje po ravnotežju med vsebino in obliko, značilno za muzejsko delo. Zbornik so opremili s fotografskim gradivom, drobci iz razstav in zapisov o razstavah. Pri tem so posebno pozornost namenili razstavi Temna stran meseca iz leta 1998.

Izhodišče prvega dela zbornika so »obletniška besedila«, ki se dotikajo vseh delovnih področij dr. Simonitija. Ta z besediloma dr. Lilijane Žnidaršič Golec in dr. Igorja Grdine preidejo v analizo slovenskega zgodovinopisja, ki jo je v polemičnem duhu nekoč (v Zgodovinskem časopisu ob koncu 80. let) precej opaženo začel že dr. Simoniti.

Dr. Jože Dežman in publika. FOTO: Ivo Žajdela

Zakaj dr. Vasko Simoniti ni član SAZU?

33 prispevkov si sledi po naslednjem vrstnem redu:

Dr. Milček Komelj je ob sedemdesetletnici ministra dr. Vaska Simonitija napisal kratko refleksijo.

Drago Jančar je prispevek naslovil z oznakama Zgodovinar, humanist. Zapisal je: »Do zgodovinarjev od nekdaj gojim nekakšno posebno naklonjenost in spoštovanje. Najbrž zaradi vseh dokumentov, ki so šli skozi njihove roke, in vseh knjig, ki so jih prebrali in jih jaz nikoli ne bom.«

In tudi naslednje: »Od treh sijajnih zgodovinarjev, ki so napisali slovensko zgodovino, sta Štih in Vodopivec člana SAZU, prvi celo njen predsednik. Ne mislim rad na verjetnost, da Simoniti ni član Akademije samo zato, ker stoji sredi političnega vrtinca. In še težje mi je pomisliti na možnost, da ga ne marajo, ker ni na 'pravi' strani. Od pocestnih grafitarjev do parlamentarcev ga zaradi tega zmerjajo s široko paleto žaljivk – saj vendar ni mogoče, da blatenje nekega znanstvenika s širokim opusom vpliva na člane Razreda za zgodovinske in družbene vede SAZU.«

Dr. Stane Granda je v razmisleku zapisal: »Veter, ki je potisnil Simonitijevo barko življenja v vetrove politike, torej ni prvenstveno politična strast, ampak odgovornost do družbe in naroda ter kulture posebej.«

Diplomsko delo za študentsko Prešernovo nagrado

Dr. Ignacij Voje je v zapisu Vasko Simoniti kot pedagog in znanstvenik zapisal spomin: »Za diplomsko delo sem mu predlagal, da v arhivu Republike Slovenije prouči in pregleda arhivsko gradivo turških vpadov na slovenska tla v 16. stoletju. Vendar je po prvem obisku arhiva začel obupavati, češ da tiste gotske pisave ne bo obvladal.

Spodbujal sem ga, naj vztraja, saj sem sam doživljal podobne težave. Za pomoč sem prosil takratno direktorico arhiva Emo Umek, naj mu pomaga in ga uvaja v branje težko berljive gotske pisave. Vasko je bil vztrajen in je premagal prve ovire pri raziskovalnem delu v arhivu. Njegovo diplomsko delo je bilo tako jasno in pregledno napisano, da sem ga predlagal za študentsko Prešernovo nagrado.«

Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman. FOTO: Ivo Žajdela

Vasko Simoniti, zgodovinar širine in poguma

Dr. Lilijana Žnidaršič Golec je v razmišljanju Vasko Simoniti, zgodovinar širine in poguma zapisala: »Ob preučevanju pretežno trpkih soočanj prebivalcev slovenskega prostora z 'dednim sovražnikom' krščanstva so se Simonitiju odpirala nova raziskovalna vprašanja, po naravi stvari vezana zlasti na čas od 16. do 18. stoletja.

Njegov živi interes za to obdobje, ki je na ljubljanskem Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete (pre)dolgo ostajalo 'del zgodbe o fevdalni dobi', je bil nagrajen z ustanovitvijo oddelčne stolice za zgodovino zgodnjega novega veka. Za slovensko zgodovino tega historiografskega obdobja je bil Simoniti habilitiran leta 1989.«

In še: »Tema, pri kateri je Simoniti koreniteje posegel tudi v čas po drugi svetovni vojni, je nasilje. Kako pomembna so zanj vprašanja, povezana z vojnim in drugim nasiljem, dokazuje naslov knjige, v kateri je zbranih več kot dvajset njegovih razprav in člankov iz let 1983–2001, t. j. Fanfare nasilja.

Že v začetku uvoda v knjigo, objavljeni leta 2003, opozarja na 'Kajnov instinkt, ki ni biološki preživetveni kod, ampak je plod zmožnosti človeka, da si z razumom nasilno podreja svet in kroji s silo svojo usodo.' /.../ Zgolj opazovanje preteklosti in ugotavljanje golih zgodovinskih dejstev nas namreč odvračata od bistva zgodovine.'

Simonitijevo senzibilnost v odnosu do zla in nasilja, še zlasti do nasilstev oblasti, odsevajo pravzaprav že njegova besedila iz prve polovice osemdesetih let. Sad te občutljivosti – in ne neke spremembe ali zamere – sta vsekakor njegova prispevka za zbornika Temna stran meseca (1998) in Temna stran meseca II (2019), oba s pomenljivim naslovom Permanentna revolucija, totalitarizem, strah oziroma Neprav(n)a država.«

Zgodovinopisje v dobi totalitarne reakcije

Ddr. Igor Grdina je v kritičnem razmisleku Zgodovinopisje v dobi totalitarne reakcije zapisal: »V Sloveniji stanje ni razveseljujoče. Mišljenjski monizem, za katerega se je še pred dvajsetimi leti zdelo, da se je izživel in zanima le še najbolj neomajne zagovornike politično instrumentaliziranih in dirigiranih ravnanj, se krepi. Ideološka motiviranost se spet tišči v interpretacijo sleherne misli ali početja.«

»Izključevalni koncepti ponovno niso več domači le v politiki, ki je v demokraciji cona ločevanja z namenom zagotavljanja neukinljivega tekmovanja različnih pristopov k reševanju problemov, temveč tudi v znanstvenem in strokovnem nedialogu.«

Dr. Vasko Simoniti med nagovorom. FOTO: Ivo Žajdela

Janko Komljanec – poskus orisa dolenjskega Makabejca

Sledijo razprave iz obdobij in tem profesorjevega raziskovalnega polja, avtorji in naslovi so naslednji:

Andrej Hozjan, Špijoniranje na Vojni krajini proti Osmanskemu imperiju v 16. stoletju

Renato Podbersič, Judovska prisotnost na obronkih Goriških Brd

Besedilo zajema najširši časovni razpon od 13. stoletja do konca druge svetovne, oziroma celo od rimskega požiga Jeruzalema in judovske razselitve po Evropi leta 70 po Kristusu do konca druge svetovne vojne.

Marko Mugerli, Gospodarske razmere na kranjskem na prehodu iz 17. v 18. stoletje

Jurij Perovšek, »Kranjski prepir« na pragu iztekanja 19. stoletja

Irena Uršič, Slovenci v italijanskih oboroženih silah v obdobju fašizma

Domen Kaučič, Španska državljanska vojna zunaj in znotraj naših meja /po poročanju časnika Slovenec/

Tomaž Ivešić, Kontroverze iz leta 1941

Pavlina Bobič, Janko Komljanec – poskus orisa dolenjskega Makabejca

Jože Dežman, Talci zgodovine in civilna religija titoizma

In potem neke noči pozvoni na vratih. Na pragu stojijo trije enkavedejevci

Besedili Jelke Pirkovič in Alenke Puhar nas vpeljejo v vsebinski sklop kulturno zgodovinske dediščine in muzejskih razstav.

Jelka Pirkovič, Vloga kulture in kulturne dediščine v sodobni slovenski družbi

Alenka Puhar, Družinske dolžnosti (na poti za temno stran meseca)

V zaključku je zapisala: »Alhierd Baharevič je v zbirki Zadnja knjiga gospoda A. objavil novelo o beloruskem študentu slavistike, ki se spomni na deda iz Minska, ko išče možnost za poceni stanovanje v prestolnici. Ta ded ali celo praded je bil nekoč veljaven mož in ima v Minsku veliko, za beloruske razmere razkošno stanovanje.

Mlademu sorodniku je pripravljen odstopiti sobo, a postavi dva pogoja: 1. Nikdar ga ne sme žicati za denar. 2. Nikdar ne sme vstopiti v njegovo, dedovo sobo. Pod nobenim pogojem. Čez čas ded zboli, odpeljejo ga v bolnico in tam umre.

Nadebudni študent povabi stanovat k sebi še svojo prijateljico, neha študirati, pozabi na vse obljube in brez posebnih zadržkov zavzame tudi dedovo sobo. Da bi punca, ki je umetnica, dobila atelje, iz nje zmečeta vso dedovo šaro.

Največ je zaprašenih dosjejev NKVD, sovjetske politične policije, z zgodbami o aretiranih in na smrt obsojenih. In potem neke noči pozvoni na vratih. Na pragu stojijo trije enkavedejevci, pokojni ded in dva kolega. Študenta in njegovo punco aretirajo, odpeljejo v gozd, ju za neposlušnost obsodijo na smrt in ustrelijo.

Ded, ki je vodja trojke, si od vnuka vzame 19 let življenja in jih doda k svojim, druga dva si razdelita življenjsko dobo njegove punce ... Tajna politična policija si kot združenje vampirjev prilašča svet živih.«

Dr. Vasko Simoniti. FOTO: Ivo Žajdela

Prva in druga svetovna vojna

Marko Štepec, Dediščina in spomin na prvo svetovno vojno

Irena Uršič, V pričakovanju delovnih izzivov v dvajsetih letih 21. stoletja

Monika Kokalj Kočevar, Zbirka predmetov iz zaporov in taborišč in muzejske razstave

Pavel Car, Izgubljene zgodbe – znak za protipartizanski boj /o odlikovanjih in odlikovancih/

Marko Ličina, Ovalne kokarde Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Sloveniji 1944–1945 /v muzejski zbirki/

Andreja Zupanec Bajželj, Fotodokumentarni oddelek Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Gradivo Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Jožica Šparovec, Moje delo s fotografskimi fondi in likovno zbirko

Nataša Strlič, Skupni imenovalci izbora »kultnih« fotografij Toneta Stojka /v obdobju 1988–1990/

Monika Močnik, Junij 1991 na fotografijah Marjana Cigliča – objavljene v časopisu Neodvisni dnevnik

Lara Premrn, Pregled fotografskih razstav /Muzeja novejše zgodovine Slovenije/

Katarina Jurjavčič, Fotografski fond Vlastje Simončiča v luči sodobne muzejske prezentacije

Irena Ribič, Muzeološki pregled 30 letnega obdobja samostojne države Republike Slovenije /o projektu Republika Slovenija 30 let v Muzeju novejše zgodovine Slovenije/

Tina Fortič Jakopič, Likovna zbirka Muzeja novejše zgodovine Slovenije – tradicija in nadaljnji razvoj

Nataša Robežnik, Pedagoška služba v Muzeju novejše zgodovine Slovenije /pregled in vizija za prihodnji razvoj/

Darja Urbanc, Knjižnica Muzeja novejše zgodovine Slovenije: od knjižnjaka k znanjekopu

Urška Purg, Muzej, mednarodna sodelovanja in evropski projekti

O Simonitijevem zborniku so zapisali

Dr. Darko Friš, dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru: »V Simonitijevem zborniku 2021, posvečenem 70-letnici dr. Vaska Simonitija, se posrečeno združuje vrsta zanimivih pristopov. Vsebinska struktura je večplastna, njegova problemska odprtost pa zagotavlja zanimivo branje za raznoliko občinstvo. /.../ Ti prispevki so tako dragocene miniature kot tudi zanimive pobude za bolj velikopotezne obravnave, vsi pa spisani v duhu dialoške odprtosti in argumentiranega soočanja.«

Dr. Aleš Maver, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru: »Simonitijev zbornik, izdan ob 70-letnici zgodovinarja, dr. Vaska Simonitija, odlikujeta raznovrstnost predstavljenih vsebin in privlačna likovna oprema. Razdeljen je na tri dele. V prvem delu so zbrani spominski zapisi in utrinki o Simonitiju, v drugem sledijo zgodovinski prispevki, ki pokrivajo obdobja in teme, s katerimi se je ukvarjal tudi slavljenec, v tretjem pa je kopica zanimivih prispevkov, vezanih na varstvo kulturne dediščine in muzeologijo /.../ V zborniku bodo našli veliko uporabnega bralci z različnih področij. Predvsem pa bodo po njem s pridom posegali zgodovinarji, sociologi, literarni in umetnostni zgodovinarji, teologi in muzealci.«

Simonitijev pogled na polpreteklo zgodovino je drugačen od pogleda varuhov uradne zgodovine

Dr. Jure Volčjak, Arhiv Republike Slovenije: »Simonitijev pogled na polpreteklo zgodovino je bil in je drugačen od pogleda varuhov uradne zgodovine. To se je izkazalo še posebej ob razstavi Temna stran meseca, kjer je odigral eno vidnejših vlog. Razstava je prekinila desetletja dolg molk o tragediji in usodi posameznikov ter z njimi povezano zgodovino.

'Običajni' ljudje pa na zamolčane teme niso nikoli pozabili, kljub prepovedi s strani partije in nadzoru tedanje politične policije. Tudi zamolčana zgodovina je naša, slovenska zgodovina, pa naj je to nekaterim všeč ali ne. Resnica vedno pride na dan.«

Dr. Marko Štepec, Muzej novejše zgodovine Slovenije: »Trodelni zbornik, ki združuje različne pristope in raziskovalna polja, ne prinaša le znanstvenih razprav veščih piscev in uveljavljenih raziskovalcev, ampak kritično refleksijo v tradiciji slovenskega disidentstva, drobce življenjskih zgodb in modrosti, ki jim je vredno prisluhniti.

Pri tem ne skriva, da je njegov založnik muzej in se zato od podobnih izdelkov ločuje po lepem oblikovanju in ravnotežju med vsebino in obliko, tako značilno za muzejsko delo. Le upamo lahko, da bo imel veliko bralcev, ki bodo razumeli, da je drugačno razmišljanje pogoj sožitja, demokracije in raziskovalne radovednosti.«