O zadevi »ukradeni otroci«, s katero so se seznanili na seji parlamentarne komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti 18. maja letos, smo na tej spletni strani na kratko že poročali. V novi Družini pa boste lahko o zadevi prebrali še več, med drugim tudi dve pričevanji mater, ki sta se po objavi obrnili na naše uredništvo. Tudi Simona Šeremet Kalanj je povedala, da se tudi njej v zadnjih dneh javljajo nove in nove matere, ki iščejo svoje (ukradene?) otroke, dostop do informacij pa da je zdaj še težji. 

Za kaj gre? Zdi se kot pretresljiv scenarij kriminalne drame: mama je v porodnišnici rodila živega otroka, kasneje je bila obveščena, da je novorojenček umrl. »Vsem zgodbam je skupno to, da mamice niso smele videti dojenčka, da se niso smele posloviti. Čeprav je porodnišnica takrat »velikodušno« ponudila pokop otroka, mame še do danes ne vedo, kje naj bi bil njihov otrok pokopan.

Simona Šeremet Kalanj v Državnem zboru 18. maja 2023. FOTO: zajem zaslona/TV SLO 3

Kako ste sami zapletli v to zgodbo? Kdaj je bilo to?

Povsem slučajno, ko je nekdo od bližnjih potreboval pomoč pri iskanju nekih odgovorov v podobni zgodbi. Takrat sem priskočila na pomoč in tako sem ostala v tem.

Kako pa je potem prišlo do povezovanja s temi mamami, da so se začele obračati na vas? Koliko časa to že poteka?

Že kar dve leti smo raziskovale, preden smo stopile v javnost oz. jaz za njih. Najprej smo ubirale na način, da smo iskale in zbirale dokumentacijo, ker to je dolg proces. Kako sem jaz prišla do njih? Dobro vprašanje. Zdelo se mi je nedopustno, da to sploh lahko naredi in da se mamo pusti v taki hudi bolečini, v takem trpljenju in sem enkrat odgovorila na en komentar mislim, da je bil v enem časopisu. Od takrat so se mame začele oglašati in od takrat gre naša zgodba naprej.

Poleg tega dela hodim v službo, kot vsi ostali ljudje. Veliko časa posvetim pomoči tem materam, popoldneve, dostikrat tudi pozno v noč ali cele noči. V bistvu se gremo skrivalnice. Zadeve so znali dobro skriti in mi jih oz. jaz jih zdaj poskušam iz te teme dešifrirati. Vse so zelo lepo zapakirali in mislili, da tega nihče nikoli ne bo odprl. Jaz sem se temu posvetila, ker sem po značaju taka, da ne dopustim nepravičnosti, ne prenesem tega, da nismo vsi enaki, da nimamo vsi enakih možnosti. Med drugim me je zabolelo, kako so bile porodnišnice nekoč pokroviteljske do novorojenčkov, da jih bodo sami pokopali brez prisotnosti staršev. Zakaj pa niso pokopali koga starejšega, ki je umrl? Nekoga, ki morda res ni imel svojcev. Tukaj se pa niso postavili tako pokroviteljsko. To je tisto, kar je mene zanimalo, zakaj je do tega prišlo, zakaj so prikrajšali mamice in jim odprli tako hude rane. In zakaj jim to še danes delajo. In kdo je pravzaprav bil prvi, ki je to začel delati.

Na seji ste omenili šest primerov mam, ki glede na celotno dogajanje in vso zbrano dokumentacijo dvomijo v smrt njihovega otroka. Kaj je skupno tem primerom?

Najbolj skupno je to, da mamice niso smele videti dojenčka, niso se smele posloviti, da se jim je reklo, saj ste še mlada, boste še rodila. Da je bil ta odnos do mamice zelo grd, zelo nečloveški, da se je mamicam dajalo zdravila, da se vseh podrobnosti niti ne spomnijo. Skupno je še to, da mamice ne morejo dostopati do dokumentacije, da jim nikoli niso povedali, kje so pokopali tega otročka. Skupno je tudi to, da s tem ko skrivajo dokumente, samo še povečajo dvom mamic.

Pri vsem raziskovanju morate vedeti, smo že prišli do prvih odgovorov in seveda jih je treba dokazati z DNK-jem, zato o njih še ne govorimo. Ampak definitivno priznamo eno. Mi smo v vsem tudi zelo realni, seveda da niso čisto vsi otročki umrli, nekaj jih je, a nekaj jih je pa živih. Mi za par otrok vemo, kje živijo.

Mi smo v vsem tudi zelo realni, seveda da niso čisto vsi otročki umrli, nekaj jih je, a nekaj jih je pa živih. Mi za par otrok vemo, kje živijo.

Za kakšnimi diagnozami naj bi ti otroci umrli?

Diagnoze so bile zelo neresnične, ne vem, kako so se jih domislili. Ena od teh je, da bila mama depresivna, da je zaradi te njene depresije otrok umrl. To so navajali latinsko depresio gravis. To je bila ena. Druga je bila premanturs, to pomeni, da je otrok zamrl. Mi smo potem spraševali tudi zdravnike, ginekologe, pediatre, da so nam to razložili. Da je otrok zamrl, pomeni dvoje, da je otrok umrl posledično oz. da se ga je dalo oživeti. Potem nek sindrom RSD. Ko smo vprašali zdravnika, enega najboljših ginekologov v ljubljanski porodnišnici, ki je dejal, da še nikoli ni slišal za to diagnozo. Ne vem, ali bi to lahko bile njihove šifre, ker so se pojavljale v Mariboru, Kopru, Kranju, povsod je bila ta diagnoza. Malo čudno. Dosti sodelujemo s Srbijo, tam so se mame srečevale z diagnozo zvezdnato nebo. To je bila šifra.

Zdaj mislimo, da so mislili, da nikoli nihče ne bo šel tega raziskovati in da je povsem vseeno, kaj pišejo.

Konkretno želimo vedeti, če je otrok živ, kje je, če je umrl, kje je pokopan.

Ali je teh primerov bilo še več oz. so se na vas morda obračale druge ženske, pri katerih ste morda ta sum potem ovrgli?

Po seji se je veliko mamic obrnilo name. Če rečem v številki – kar je zelo nehvaležno – jih je bilo zagotovo 30. Mamice mi še niso poslale dokumentacije, tako da tega vprašanja ne morem komentirati. Ker imajo težave s pridobivanjem dokumentacije, zdaj po seji, namesto da bi imele manjše, imajo večje. Nedavno me je klicala mamica iz Maribora, da imajo zdaj še večje težave. Na seji smo to izpostavili, domnevam, da želijo vse še nekoliko poskriti oz. mamicam onemogočiti, da pridejo do tega. Ni bilo dokumenta, ki bi šel čez moje roke, iz katerega bi bilo jasno vidno, da je ta otrok res umrl in da so vsi papirji »b. p.« in da pa res ni nobenega dvoma, da bi bil otrok živ.

Ste kdaj govorili s kom, ki je bil takrat zaposlen v kateri od teh porodnišnic?

Govorila sem zelo na hitro z eno patronažno sestro, ki je delovala na terenu v Mariboru. Reševala sem en primer in je dejala, da se ga seveda ne spomni, četudi se ga je spomnila, je rekla, da se ga ne. Nekako nismo iskali nobenih odgovorov pri zaposlenih oz. pri nekdanjih zaposlenih v porodnišnicah, ker jim preprosto ne zaupamo. Sicer je pa to tako povezano, da tudi če bi kdo kaj vedel, zagotovo ne bi povedal niti košček tega, kar se je dogajalo. Strah je še vedno prisoten. Ta strah je v ljudeh. Mi niti ne želimo na tak način priti do informacij, mi informacije pridobivamo po uradni poti. Torej samo tam, kjer jih lahko, in tam, kjer nam jih morajo dati.

Sicer je pa to tako povezano, da tudi če bi kdo kaj vedel, zagotovo ne bi povedal niti košček tega, kar se je dogajalo.

Omenili ste tudi dva primera, ko sta osebi sami prišli do tega, da sta bili iztrgani iz biološke družine. Lahko poveste kaj več o teh dveh primerih? Vi poznate ti dve osebi, kako boleče je bilo to za njiju?

Za deklico iz Velenja je bilo kar hudo. Njo poznam osebno, veliko sva govorili. Jaz sem ji na nek način dala navodila, kako bo opravila pogovor s svojo posvojiteljico na najlepši možen način. Ampak ko enkrat čustva začnejo delati, to preprosto ni več mogoče. Zakaj? Ker ko ti posvojitelj laže in gleda v oči, mislim, da ti zadnji atom potrpljenja uide. Deklica je bila šokirana, bila je prizadeta. Jaz razumem to njeno prizadetost, ker ni način, ni normalno in ni lepo, da se otroku zgodi kaj takega. Da mu nekdo, ki je naveden kot njegov posvojitelj, na tak način zagreni življenje. Z lažmi. Nekdo, ki si mu zaupal 35 let, da je tvoj rodni oče, da je tvoja rodna mama. Nekdo, ki je skrbel zate, te je šolal, nič ne očitam, ampak otroku je treba povedati resnico. Na koncu izpade, da je to, kar so naredili, prav, in da bi se otrok moral počutiti slabo. On je hotel samo vedeti resnico.

Kako pa te mame doživljajo svojo zgodbo?

Zelo žalostno, ker najprej nimajo dostopa do dokumentacije, še tisto, ki jo dobijo, je vsa »sčečkana«, popravljena. Na vsakem uradu, povsod se srečajo s tem, da jih skušajo poneumljati: kaj zdaj to iščeš, pa saj to ni bilo res, zakaj si zdaj prišla, vidiš, da piše, da je umrl. Na bolečino zadajajo še večjo bolečino. Nesodelovanje institucij, ki bi morale nujno sodelovati, od centrov za socialno delo, porodnišnic, upravnih enot in tako naprej. To je dodana bolečina na že obstoječo bolečino. Nesodelovanje policije, ki zadeve ne jemlje resno, tožilstvo, ki zadeve hitro ovrže. To je vse dodana bolečina tem mamicam, ki so že izmučene, utrujene, ampak so hkrati velike borke in ne bodo odnehale.

To je vse dodana bolečina tem mamicam, ki so že izmučene, utrujene, ampak so hkrati velike borke in ne bodo odnehale.

Kako so se začele zadeve razvijati po seji parlamentarne komisije za človekove pravice, kjer so vas poslušali predstavniki zakonodajne in izvršne veje oblasti?

Jaz bi bila najbolj vesela, če bi lahko pohvalila vse naštete, ampak jih ne morem. Lahko pa rečem, da so pokazali interes ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za zdravje, varuh človekovih pravic se je tudi po seji na kratko pogovoril z mano in nas podprl, veliko podporo smo dobile od peščice poslancev, ki so bili prisotni na tej seji. So pa seveda mame zelo žalostne, da ni interesa za sodelovanje pokazal organ, ki bi ga moral, to je ministrstvo za notranje zadeve. To ni doslej pokazalo prav nobenega interesa, da bi nam stopilo na proti in nam na nek način pomagalo. Seveda je veliko podatkov pri njih in pričakujemo tudi z njihove strani pozitivne odgovore, a tega še ni bilo.

Omenili ste, da se je po seji na vas obrnilo še več mam. Nekaj se jih je obrnilo tudi na naše uredništvo. Kaj jim svetujete, kaj lahko storijo? 

Najbolj pomembno je, da pridobijo dokumentacijo, tako iz porodnišnice kot iz upravne enote. Nato je zelo pomembno, da se obrnejo na pokopališče, kjer naj bi bil otrok pokopan. Pokopališča vodijo knjige, kjer bi tudi moralo pisati, če je ta otrok tam pokopan ali ni. Ne bom rekla, da se lahko obrnejo name, ne bi želela sebe na ta način prestavljati, v primeru, ko bi prišlo do težav, ko ne bi mogle priti do informacije, pa seveda so vse naše mame pripravljene pomagati z nasveti in s pregledom te dokumentacije, ki je običajno vsa sčečkana in popravljena. Po tej dokumentaciji se potem hitro ugotovi, kakšna je bila usoda tega dojenčka.

Najbolj pomembno je, da pridobijo dokumentacijo, tako iz porodnišnice kot iz upravne enote. Nato je zelo pomembno, da se obrnejo na pokopališče, kjer naj bi bil otrok pokopan. Pokopališča vodijo knjige, kjer bi tudi moralo pisati, če je ta otrok tam pokopan ali ni.

Zdaj se za pravice teh mam praktično borite sami. Ali bo ustanovljen kakšen organ, da bi lažje postopali v zadevi naprej?

Prihodnji teden se bom sestala s poslancem, ki nam je ponudil roko in bomo zahtevali, da se ustanovi komisija po vzoru Srbije. Pričakujem, da bo to parlamentarna komisija z zahtevo, da je ena od mam prisotna na tej komisiji, da ima pregled nad vso dokumentacijo, da imajo mame dostop do dokumentacije. Da se pokliče še živeče ljudi, ki so podpisani pod temi dokumenti, da dajo svoje izjave. Da se mamic več ne zavrača in da se jim da to, kar jim pripada, da vidijo zadeve. Mi želimo samo vedeti: če je otrok živ, kje je, če je umrl, kje je pokopan.