Peter je apostol, ki se v evangelijih zelo pogosto oglaša. Spoznamo ga kot Simona, ki ga k Jezusu pripelje brat Andrej (Jn 1,41). Vemo tudi, da je bil ribič in da je na Gospodovo besedo vrgel mreže, čeprav se je vso noč trudil in ni ničesar ujel (Lk 5,5). Velikokrat je želel Gospodu popravljati pot, ker je menil, da vidi bolje od Kristusa samega. Tako mu je »z mislijo po človeško« želel preprečiti odrešenjsko delo (Mt 16,22), oglasil se je na gori razodetja, kljub temu da ni vedel, kaj govori (Mt 17,4), uprl se je umivanju nog in obljubljal, da bo za Gospoda dal življenje (Jn 13,37). Res je ljubil Gospoda, toda to je želel živeti iz svojih moči. Potrebno je bilo izkustvo lastnega dna ob preprosti dekli (Mt 26,74), da se je skozi solze in ljubeč Gospodov pogled pripravljal prostor za apostola Petra, dokončno rojenega na binkoštni dan. Od takrat je neustrašno oznanjal Vstalega, toda ne več iz sebe, ampak oprt na Božjo moč.