Duhovnik, redovnik

Zavetnik: Ne omenja se noben poseben patronat, prav gotovo pa ga lahko štejemo med priprošnjike zoper kužne bolezni.

Simon se je že kot deček posebej rad zatekal k Mariji in jo častil. Tako se je, ko je hodil v župnijsko šolo v domačem kraju, po igri redno umaknil v cerkev, da vpraša Marijo, ali je z njim zadovoljna. Bil je vesele narave, pri študiju pa priden in nadarjen. Hitro se je razvil v resnega, razmišljajočega mladeniča. Ob vpisu na krakovsko univerzo je v sebi zaslišal Božji klic. K temu je veliko pripomogel tudi zgled in velik vpliv sv. Janeza Kapistrana, ki je bil mestni pridigar in ustanovitelj posebne frančiškanske redovne družine, ki je živela po strogih pravilih sv. Bernardina iz Siene. Simon je še z mnogimi drugimi delil navdušenje nad takim načinom življenja. V spokornem življenju je videl izpolnitev svojega pričakovanja, zato je z veseljem zaprosil za vstop v noviciat. Sprejeli so ga, a mu svetovali, naj kljub temu najprej dokonča svoj študij na univerzi. Tako je, dokler ni diplomiral, živel zunaj samostana, a že takrat po duhovnih navodilih reda. Ob vstopu v samostan pa je opravil še noviciat in bogoslovne študije ter bil okoli leta 1465 posvečen v duhovnika. Zaradi svoje zrelosti je že kmalu postal gvardijan, kasneje pa so ga na generalnem kapitlju imenovali za pridigarja v krakovskem predmestju Stradom. S svojim pridiganjem »je žel« velike uspehe; množice so ga hitele poslušati in mnogi so se ob njegovih ognjevitih pridigah spreobrnili. Naprosili so ga za pridiganje celo v sami stolnici, čeprav so to službo tam takrat opravljali benediktinci. V želji, da bi bolje razumel duha sv. Bernardina Sienskega, je poromal na njegov nov grob v Aquilo. Izprosil si je tudi dovoljenje, da sme obiskati svete kraje v Palestini. Pot je bila v takratnem času polna nevarnosti, a Simon si je naravnost želel in prosil, da bi dosegel mučeništvo. Ta želja se mu je izpolnila na malce nenavaden način in nekoliko drugače, kot si je to predstavljal. Po vrnitvi iz Palestine je namreč v Krakovu v juliju 1482 izbruhnila silovita kuga, ki je trajala pol leta. Vsak dan je v mestu umrlo več kot sto okuženih. Simon je brez pomisleka ali bojazni takoj začel pomagati okuženim in umirajočim. Pri tem se ni oziral na lastno zaščito in varnost, da je le lahko pomagal. Še več: Križanemu se je ponudil v žrtev in res se je kmalu nalezel kužne bolezni, a je bolečine pogumno prenašal brez pritoževanja. Kako ponižen in skromen je bil, dokazuje tudi njegova želja, da ga pokopljejo pod cerkvenim pragom, da bi vsak vstopajoči pohodil njegovo telo in ga ponižal, kajti velik in časti vreden je edinole Bog. Šest dni je trajal njegov boj z boleznijo, zadnji dan pa je izdihnil dušo ob pogledu na križ, ki ga je imel v roki, in s smehljajem na ustnicah.

Ime: Simon je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Šimon. Povezujejo ga s hebrejsko besedo šama, ki pomeni »poslušati, uslišati«.

Rodil se je okoli leta 1437 v Lipnici, Murowana na Poljskem, umrl pa 18. julija 1482 v Krakovu, prav tako na Poljskem.

Družina: Vemo samo, da je bil njegov oče Gregor, po vsej verjetnosti rudar v solnih rudnikih pri Bohniji.

Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski obleki; ponavadi deli kruh ubogim oz. streže bolnikom ali pa jim prinaša sveto popotnico.

Beatifikacija: Za blaženega ga je imenoval papež Inocenc XI. 24. februarja 1685, za svetnika pa papež Benedikt XVI. 3. junija 2007.

Goduje: 18. julija, na nekaterih koledarjih tudi 15. oz. 30. julija.