Zapustil je veliko proznih spisov, vendar je književnozgodovinsko zlasti pomembna njegova mistična poezija, ki velja za nesporni vrh bizantinskega pesništva.

Hvalnice so verjetno nastajale v raznih obdobjih Simeonovega življenja, večinoma pa jih raziskovalci datirajo pozno, v čas njegovega izgnanstva pred smrtjo. Hvalnice ne razgrinjajo sistematično-teološke misli, čeprav jih povezuje enoten mističen navdih.

Veliki grški poznavalec bizantinske književnosti C. A. Trypanis je o njih zapisal: »Simeon ... izbral živi petnajsterec kot primerno sredstvo za izražanje svojega izmučenega srca in ga je vzpostavil na polju osebne poezije: spremenil ga je v narativen ritem, ki je zmožen izražati globoke in ganljive mistične izkušnje.«

Prevedel jih je in spremno besedo napisal Gorazd Kocijančič.

Meandri duše – antična filozofija in psihoterapija

Knjiga Boruta Škodlarja in Jana Ciglenečkega Meandri duše. Antična filozofija in psihoterapija je poskus odprtega dialoga z antičnimi filozofskimi in kontemplativnimi tradicijami ter prenosa njihovih temeljnih spoznanj v današnje razumevanje človeka v celoti, posebej pa v psihoterapevtsko pomoč ljudem v duševnih stiskah.

Zaradi razumevanja skrajnih možnosti človekovega doživljanja, ki se zrcalijo v psihotičnih in mističnih stanjih, odpira dialog z antičnimi avtorji vrsto zanimivih vprašanj: Kakšna je narava mističnih in psihotičnih stanj v primerjavi z vsakdanjimi? Kakšne so razlike, povezave in prehodi med njimi? Gre za izkustveni kontinuum in morda za različne korake na poti spoznavanja sebe in sveta ali za povsem različne skupine izkustev?

Kaj o vsem tem učijo in kaj priporočajo filozofske in kontemplativne tradicije? Kako lahko to vključimo v lastno življenje in svoje eksistencialne boje? In nenazadnje, kako lahko vsa ta spoznanja o mehanizmih in strategijah soočanja z duševnimi stiskami integriramo v sodobne psihopatološke, psihiatrične in psihoterapevtske tokove raziskav?

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Urša Zabukovec je v knjigi Levo oko, desno oko zbrala kolumne, ki jih je tri leta (2018–2020) redno objavljala v časniku Delo. V njih se lucidno opredeljuje do aktualnega dogajanja na različnih področjih našega življenja ter razmišlja, kaj nam to dogajanje govori o stanju našega duha.

Opirajoč se na študij in dolgoletno življenje v tujini (Poljska, Španija) se sprašuje o miselni in duhovni kondiciji sodobne univerze in izobraževalnega sistema na splošno, o smislu in ciljih globalizacije, o domoljubju, o domu in svetu, problematizira uvajanje novih tehnologij, umetne inteligence in nadzora, razmišlja o vedno novih aktivizmih, ki morda niso to, za kar se predstavljajo, o pasteh uzakonjenja evtanazije, o načrtnem uničevanju podeželja, o sovražnikih jezika in mišljenja, o poeziji, literarnih trendih in usodi književnega prevajalca, o živalih, norosti, denarju, smrti, papeških enciklikah, epidemiji, diktatu znanosti in zatonu demokracije.

Posebnost avtoričinih kolumn ni le vsebinska, ampak tudi formalna. Avtorica svoj odnos do pojava ubeseduje večplastno, opise konkretne izkušnje nadgrajuje z osebno refleksijo, ki jo nato sooča z refleksijami drugih avtorjev, filozofov in znanstvenikov.

Kolumne, izpisane v živem literarnem slogu, so vzbujale energične odzive občinstva, ki smo jih lahko večkrat prebrali tudi v Delovi rubriki Pisma bralcev.

Vid Snoj: Vrhovi v globini I: Prolegomena

Prolegomena (založba Kud Logos) so prvi, uvajalni del knjige Vida Snoja Vrhovi v globini, ki v drugem delu govori o Pindarju, Jobu, Vergiliju in Gregorju iz Nazianza, vrhovih grškega, judovskega, rimskega in krščanskega pesništva v antiki. Prinašajo tisto, kar je o pesništvu in pisanju o njem treba povedati vnaprej. To pa je predvsem, da pesništvo v globini ne pozna razvoja. V temelju nima racionalne strukture, ki bi jo bilo mogoče izčrpati s filozofskim, znanstvenim ali teoretskim pojmom.

Pesniška govorica je po eni strani vezana z ritmom, po drugi pa s svojim absolutom, ki je sam nevezan – z neizrekljivim. Od te vezave na semantični ravni izhaja njena gostota oziroma večpomenskost, ki je za razloček od mnogopomenskosti vsakdanje govorice nikdar ni mogoče skrčiti na en sam pomen.

Zato tudi literarnozgodovinsko pisanje o pesništvu ne more biti razvojna zgodba, ki bi teleološko napredovala k cilju. Nasprotno: kolikor zgodovine ni brez dogodka, lahko temelji na dogodkih pesništva, ki jih sovzpostavlja bralec. To je lahko tudi sodobni bralec, ki ga vrhovi pesništva v antiki še zmeraj lahko nagovorijo v tem, kar ga najbolj notranje zadeva.

Antonio Colinas: Knjiga blagosti

Antonio Colinas (1946) je španski pesnik, publicist, esejist in prevajalec. Za svoje delo je med drugim prejel tudi špansko državno nagrado za literaturo. Knjiga blagosti (založba Kud Logos) je prvo njegovo delo, prevedeno v slovenščino.

Pesmi iz zbirke so oblikovno izčiščene in jasno odražajo pesnikovo ustvarjalno preteklost in iz nje rastočo senzibilnost ter otožen, a vendar klen pogled na svet in življenje. Podobno kot v zgodnejših zbirkah Colinas tudi v tej obravnava teme narave, ljubezni, minljivosti, svetega in onkrajnega ter sega po simbolih, ki so intimno vezani na čas njegovega bivanja na Ibizi.

V Knjigi blagosti pa najdemo še elemente, ki so značilni za tretje obdobje v njegovem ustvarjanju. V zbirki tako opazimo zanj značilno prehajanje od rodnega španskega severozahoda k biti Mediterana ter kritičen pogled na svet in dogodke v njem. Prevod in spremna beseda: Janez Žumer.