Sveto pismo nam poroča, da se je tudi Jezus rad »zadrževal« na takih krajih. Ob jezeru je izmed ribičev celo poklical svoje prve učence, o čemer beremo v Matejevem evangeliju: »Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: "Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi." Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,18-20). 

»Učenik, izgubljeni smo!« 

Eden izmed bolj znanih dogodkov iz Jezusovega življenja je tisti, ko pomiri vihar, o čemer beremo v Lukovem evangeliju: »Nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: "Učenik, Učenik, izgubljeni smo!" In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina« (prim. Lk 8,22-25). 

»Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« (Mr 4,41) 

V reki Jordan je bil s krstom spreobrnjenja, ki ga je oznanjal Janez Krstnik, krščen tudi Jezus sam; Janez se je temu upiral, a Jezus ga je prepričal, »kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3,15). Pri Jezusovem prvem čudežu v Kani je bila prav tako vpletena voda. Tista voda, ki nam prinaša očiščenje naše grešnosti, pa je skupaj s krvjo pritekla iz Jezusovega srca, ko mu je vojak na križu prebodel stran. Nobeno naključje zato ni, da ima voda tako pomembno vlogo v krščanstvu, saj smo pri krstu »potopljeni« v vodo, da postanemo otroci Božjega kraljestva.

Več Jezusovih čudežev se je zgodilo prav ob jezeru. FOTO: Ivo Žajdela.

Simbolika voda, jezer in morja je zelo zgovorna. Morska gladina je lahko razburkana ali mirna, podobno pa se dogaja tudi v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Pogosto nas premetavajo valovi in dvomi, kot je zapisano v Svetem pismu: »Kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava« (Jak 1,6). 

»Izraelovi sinovi so šli po suhem sredi morja« 

Opise morja najdemo v Svetem pismu že v Stari zavezi. Nastanek morja je v prvi svetopisemski knjigi opisan takole: »Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro« (1 Mz 1,10).

Dramatičen pa je zlasti opis dogodka, ko so Izraelci v begu pred Egipčani prečkali Rdeče morje, o čemer beremo v 14. poglavju 2. Mojzesove knjige. 

»Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju?« FOTO: Andrej Praznik.

Simbolika gora

Več pomembnih dogodkov v Svetem pismu se je odvijalo na gori. Mojzes je na gori prejel 10 zapovedi, Jezus se je ob vznožju Oljske gore večkrat zadrževal z učenci, na gori se je vpričo učencev spremenil, na gori Golgota je bil križan, na gori pa jim je tudi govoril o blagrih in še bi lahko naštevali. 

»Morski« zavetniki 

Sveto pismo nas na številne načine vabi, da našega Stvarnika slavimo v stvarstvu in v vseh okoliščinah, saj se moramo zavedati, da smo v Božjem objemu vedno varni. K temu nas med drugim vabi tudi Psalm 29 z naslovom »Božje veličastvo v nevihti«. Zato tudi v poletnem času ne pozabimo na Božjo besedo, saj nam ima veliko povedati. 

Marija, Jezusova mati, je imenovana Morska zvezda in je vodnica in priprošnjica vsem, ki iščejo smisel življenja. Zgoraj omenjena Peter in Andrej, prva poklicana med apostoli, pa sta zavetnika ribičev in čolnarjev.