»Za domače gasilce in domačine je ta stihija trajala dneve in dneve, ko skozi dim ni posijalo sonce, ko se niso mogli nadihati svežega zraka, ko je bil stalno prisoten strah in negotovost.« FOTO: PGD Bohinjska Bistrica

»Izraz, da so bile razmere nečloveške, je mogoče malo pretiran, zagotovo pa so bili določeni trenutki, ko ogenj zajame borov gozd in se bliža vasem, zelo stresni za vse,« je povedal Silvo Režek. Gasilcem, ki so prihajali od drugod, je bilo malo lažje, saj so se po končani izmeni vrnili domov in ponovno zadihali zrak brez dima. »Za domače gasilce in domačine pa je ta stihija trajala dneve in dneve, ko skozi dim ni posijalo sonce, ko se niso mogli nadihati svežega zraka, ko je bil stalno prisoten strah in negotovost.«

Dim z vseh strani. FOTO: PGD Bohinjska Bistrica

Iz gasilskega poveljstva Bohinj, ki združuje 11 gasilskih društev, se je udeležilo pet odprav v okviru Gorenjske regije gasilcev. Skupno je sodelovalo 89 gasilcev. Manjše skupine še vedno hodijo dežurat.

Kaj ste čutili oziroma kaj vam je šlo po glavi, ko ste se peljali na prizorišče, in kaj v tistem trenutku, ko ste gasili in pomagali? 

Na poti predvsem razmišljaš, ali si doma vse postoril, ker te ves dan ne bo. Tudi zbor tako velikih konvojev, urejanje obrazcev, popisovanje gasilcev je svojevrsten zalogaj. Sam sem prvič »preklopil« razmišljanje, ko smo zapustili avtocesto in je starejši gospod ob cesti spustil kolo in začel ploskati, vsakemu vozilu posebej. Takrat adrenalin poskoči in se zaveš, da gre zares in da je hudo.

Pri gašenju ni časa razmišljati več, kot sproti spremljati za več vozil, kako so z vodo, ali bo dobavljena oskrbovalna cisterna, da je ne bo zmanjkalo, da kdo od številnih gasilcev v borbi ne gre s ceste v notranjost zaradi eksplozij, kdaj je točka, da ukažeš umik, če bo potreben. Vse ostale občutka zbiraš šele po tem.

FOTO: PGD Bohinjska Bistrica

Ste kdaj občutili strah?

Strahu praviloma ni, saj smo že »vsega hudega« vajeni. Vseeno, en dan smo gasili tudi zamejske vasi na italijanski strani v občini Doberdob. Ko se je ogenj približeval vasi Marjetiči, me je gospa vprašala, ali nam bo uspelo. Seveda pritrdiš, globoko v sebi pa začutiš neizmerno odgovornost, ki ti je zaupana, in kljub vsem naporom in znanju veš, da je narava vseeno močnejša od človeka in je obljuba, ki sem jo dal gospe, lahko ob močnem vetru hitro prelomljena. Na koncu se je vse dobro izteklo.

V sebi začutiš neizmerno odgovornost.

Težke razmere, čakanje, počitek, utrujenost ... Kako ste se spopadli s tem? 

Za nas izpod Triglava že pot vzame kar nekaj ur, vmes se enote združijo na ravni regije in odidejo na vnaprej določeno zbirno mesto. Tam se večji konvoj potem razdeli na posamezne enote, vode, čete, odvisno od velikosti in obsega zaupane naloge. Pravilo pri nudenju pomoči je, da enote pridejo samooskrbne s hrano, pijačo in gorivom. Dejstvo pa je, da je bila pri temperaturah na Krasu voda zelo hitro sparjena in so bile sveže pošiljke domačinov več kot dobrodošle.

Vprašanje glede počitka je zelo nehvaležno, ker se je treba zavedati, da je taktika gašenja predvsem zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve svetovne vojne nekoliko drugačna. Če gremo v notranjosti države v gozd in skušamo zadevo čim prej pogasiti, na Krasu v notranjosti gozda praviloma gasijo le letala in helikopterji. Gasilci ogenj čakajo na prvi cesti in preprečijo, da bi prešel to območje ali pa, kjer je to mogoče, naredijo protipožig na travnikih in se potem ogenj tam ustavi. To pomeni, da so nekatere enote ves dan čakale, da se jim je ogenj približal, pa se jim mogoče tisti dan zaradi drugačne smeri vetra ni, spet druge enote so se ves dan borile z nenehnimi izbruhi, stalnimi premiki z enega območja na drugega. Dejstvo je, da so vsi po 12 urah na nogah utrujeni.

Kako ste občutili srčnost in dobrodelnost ljudi?

»HVALA« na vsakem koraku. FOTO: PGD Talum Kidričevo

Čuti se velika povezanost. Kljub vsem razsežnostim požara je nastala velika povezanost ne samo gasilcev, temveč vseh služb zaščite in reševanja, ki so delovale na območju. Ta pozitiven duh je bil prisoten tako s plakati, ki so s preprosto besedo HVALA viseli na ograjah vrtov, v rokah ljudi pa vse do najvišje možne organiziranosti tako s hladno pijačo in prehrano.

Organiziranost in srčnost je segla prek Krasa, saj so bile akcije zbiranja najrazličnejših stvari praktično na vseh koncih Slovenije. Teh občutkov se enostavno ne da z besedami v celoti opisati, enostavno jih moraš doživeti in začutiti.

Obrazi domačinov so ob pogledu na konvoje gasilcev optimistični, polni upanja in tako se je tudi na koncu izkazalo, nobena vas ni zgorela. Stiki so bili redki, saj so prebivalce ob vsaki neposredni nevarnosti evakuirali in so bile vasi prazne, brez ljudi oz. le izjemoma kakšen domačin, ki je pomagal z informacijami, poznavanjem gibanja smeri vetra, kje imajo »šterne« z dodatno vodo.

FOTO: PGD Bohinjska Bistrica

Kaj vam bo ostalo najbolj v spominu?

Najbolj mi bo v spominu ostala povezanost in enotna zavezanost k skupnemu cilju, saj nam tega prepogosto manjka. Tovarištvo med gasilci z vseh koncev in pomiritev, ko smo se po vsaki odpravi vsi nepoškodovani vrnili.