Šurla je bil od leta 1997 novinar pri Slivnikovem tedniku Mag, ki je bil glavni medij, ki je pisal o tranzicijskem gospodarskem in političnem kriminalu, predvsem o korupciji.

Prav on je raziskal in obelodanil veliko odmevnih korupcijskih zgodb.

Levičarji so poskrbeli, da je Mag propadel

Danilo Slivnik, lastnik Maga, je za zagon dnevnika Jutranjik najel posojilo, vendar naklada ni bila takšna, da bi omogočala rentabilnost, zato je časnik moral po 28 dnevih ukiniti. Ker pa so ostali dolgovi, je moral revijo Mag prodati. Ta je na koncu, januarja 2008, pristala pri časopisni hiši Delo, ki pa so jo takrat lastniško obvladovali aparatčiki Pivovarne Laško oziroma njenega tajkuna Boška Šrota.

Andrijana Starina Kosem in odvetnik Stojan Zdolšek sta poskrbela, da je Mag propadel.

Silvestru Šurli je uspelo, da je organiziral nov politični tednik Reporter, ki je nadaljeval Magovo tradicijo raziskovalnega novinarstva.

14 let na čelu Reporterja

»Za mano je relativno dolga pot od novinarja pripravnika na Magu do odgovornega urednika Reporterja in sem eden redkih novinarjev, ki je tako dolgo vztrajal pri obeh medijskih projektih,« je zapisal Silvester Šurla v knjigi Ozadje Reporterja in Maga.

Zato tudi dobro pozna ozadje obeh medijev, še posebej Reporterja, ki je zaznamoval zadnjih 14 let njegovega življenja.

Zapiše, da je bil v poklicni karieri le profesionalni novinar in urednik, nikoli si ni privoščil izletov v politiko, bil član katerekoli politične stranke ali kandidat na volitvah.

Kot novinar na Magu tudi ni pokrival politike, ampak je skrbel le za javnomnenjske raziskave, s katerimi so merili podporo vladi in političnim strankam.

Aferi Rdeči križ in nabava operacijskih miz v UKC Ljubljana

Večinoma je pisal o gospodarskih temah, preiskoval finančne afere in sledil tokovom denarja. Nikoli ni bil klasičen novinar poročevalec.

Novinarske zgodbe je sestavljal iz različnih virov: s proučevanjem javno dostopnih podatkov, analizo poslovne dokumentacije, tudi tisto zaupne narave, ki jo je uspel pridobiti po različnih kanalih.

Z leti je spletel široko mrežo informatorjev in si pridobil njihovo zaupanje. Večinoma se je ukvarjal s preiskovalnim novinarstvom, na dve zgodbi, ki sta dobesedno zatresli Slovenijo, pa je še posebej ponosen: na razkritje afere Rdeči križ, pri kateri je šlo za medsebojno posojanje humanitarnih milijonov, in škandalozno nabavo operacijskih miz v UKC Ljubljana.

»Po dvajsetih letih je nastopil čas, da se razkrije ozadje obeh zgodb, za kateri sem leta 2005 prejel nagrado Sklada Josipa Jurčiča«, je zapisal.

Novinarstvo je samo tisto, kar želijo politiki in drugi mogočneži zamolčati

Njegov moto pri časnikarskem poklicu je bil vedno ta, da je novinarstvo samo tisto, kar želijo politiki in drugi mogočneži zamolčati, vse drugo pa je propaganda.

»Pisal sem tisto, kar sem mislil, da je prav. Svoje delo sem opravljal pošteno. Delal sem tudi napake, priznam. Če sem ustrelil kakega kozla, sem se tudi javno opravičil. Vsaka napaka je bila dobra šola za naprej. Nikoli pa nisem zavestno širil lažnih informacij.

Nikoli, ne na Magu ne na Reporterju, nisem pristajal na to, da bi mi kdo, z izjemo urednikov, narekoval, kaj lahko in česa ne smem pisati.«

»Da so nekateri posamezniki nedotakljivi, ne bom nikoli pristal«

Ko so nadzorniki Dela (Andrijana Starina Kosem in odvetnik Stojan Zdolšek) posegli v novinarsko avtonomijo na Magu, na katerem je bil nazadnje vršilec dolžnosti odgovornega urednika, je dal odpoved.

»Vsi politiki, levi in desni, na oblasti in v opoziciji, so lahko predmet novinarske kritike ne glede na uredniško politiko časopisa. Na to, da se o določenih zadevah ne bi smelo pisati in da so nekateri posamezniki nedotakljivi, ne bom nikoli pristal.«

Silvester Šurla na obisku pri Alejandru Chaufenu, predsedniku Atlas Network v Washingtonu leta 2016. Foto: Primož Lavre

V političnem zakulisju glavno vlogo igrajo interesi, ne ideologija

Temeljno pravilo preiskovalnega novinarstva je slediti tokovom denarja.

»V političnem zakulisju glavno vlogo igrajo interesi, ne ideologija, ki je pred vsem drugim namenjena spuščanju megle, da se pred javnostjo zakrijejo umazani posli,« pojasnjuje Šurla.

»Ko gre za javni denar, pogosto ni levih in desnih. Interesi enih in drugih lahko hitro najdejo stične točke, strici iz ozadja pa si med sabo razdelijo posle. Danes naredim jaz uslugo tebi, jutri jo boš ti meni. Roka roko umije.

Naloga neodvisnih medijev je razkrinkavanje takega početja, saj morajo avtonomni novinarji najprej zasledovati javni interes, biti v službi javnosti, ne pa pristajati na vlogo propagandnega servisa politikov, da ne glede na dejstva do zadnjega diha branijo naše in napadajo 'nenaše'.

Politično propagando, ki jo opravljajo za svoje politične gospodarje, pa nato pred javnostjo pogosto upravičujejo z domnevnim medijskim pluralizmom, kar je popoln absurd.«

Javnost oziroma bralci si zaslužijo vpogled v ozadje

Kot avtor meni, knjiga nima ambicije, da bi odgovorila na vsa relevantna vprašanja o vlogi medijev in poslanstvu novinarstva v današnjem času. Njen namen je bolj skromen. Prinaša osebno pričevanje o dveh medijskih zgodbah in ozadju dveh tedenskih magazinov, ki sta zaznamovala slovensko medijsko krajino v zadnjih 27 letih. Brez Maga in Reporterja bi marsikatera tranzicijska zgodba še naprej ostala skrita pred očmi javnosti.

»Po skoraj četrt stoletja opravljanja novinarskega poklica je čas, da se človek ozre nazaj in naredi revizijo, pa tudi javnost oziroma bralci si zaslužijo vpogled v ozadje.

Oba medija, tako Mag kot Reporter, so poskušali že od začetka stigmatizirati tako levi kot desni in nanju nalepiti vse mogoče stereotipe. Veliko je bilo izrečenih in zapisanih neresnic, manipulacij in celo zavestnih laži, zato da bi škodili obema revijama. Privoščili so nam in nam še privoščijo vse najslabše, da bi čim prej propadli.«

Opisal je zakulisje prodaje Reporterja

Knjiga je razdeljena na sedem poglavij, prvih pet je posvečenih Reporterju in Magu, zadnji dve sta bolj osebni: spopadanje s težko boleznijo od jeseni 2020 do marca 2022 in družinska zgodba.

V prvem poglavju je opisano ozadje rojevanje Reporterja spomladi leta 2008. V drugem sledi revizija najbolj odmevnih objav novinarjev in kolumnistov, sodnih postopkov in policijskih zaslišanj, ki jim je bil v tem času priča.

Opisal je zakulisje prodaje Reporterja, kdo je bil prejšnji lastnik in kdo je sedanji.

V tretjem poglavju razkriva ozadje »Janševe vojne«, kot to poimenuje, proti Reporterju: »zakaj je želel predsednik SDS zadnja leta na vsak način uničiti revijo, potem ko se mu je ni uspelo polastiti.«

Piše, kako je potekal njegov zadnji sestanek z Janezom Janšo 29. novembra 2017, in grožnje, ki so bile izrečene.

Silvester Šurla z ekipo revije Reporter ob desetletnici izhajanja maja 2018. Foto: arhiv Reporterja

Kaj se je v resnici dogajalo na Delu po nakupu Maga

Četrto poglavje je posvečeno njegovi novinarski karieri na Magu, kjer je v enajstih letih (1997–2008) prehodil dolgo pot od pripravnika do vršilca dolžnosti odgovornega urednika.

Opisal je kar nekaj anekdot, ki so se dogajale v uredništvu: kako je pokojni Danilo Slivnik zaznamoval njegovo poklicno pot, kako je nastal in po štirih tednih izhajanja propadel dnevni časnik Jutranjik, zakaj sta se razšla Slivnik in Vinko Vasle in kako je slednji s pomočjo Janše nameraval uničiti Mag, a je načrt že prav na začetku padel v vodo.

Razkriva, kaj se je v resnici dogajalo na Delu po nakupu Maga, kako je počilo med Janezom Markešem in Danilom Slivnikom in zakaj je slednji pred desetimi leti naredil samomor.

V petem poglavju se vrne nazaj v leto 2007, ko je potekala vojna za Mag, ki so jo novinarji proti tedanjemu lastniku, tajkunu iz Pivovarne Laško Bošku Šrotu, in njegovima oprodama v Delovem nadzornem svetu, Andrijani Starini Kosem in Stojanu Zdolšku, izgubili. Piše, kaj danes počneta glavna akterja, Šrot in ASK.

»Pisal sem, da sem vsaj malo pozabil na bolezen«

V predzadnjem poglavju popisuje svojo največjo bitko v življenju po diagnozi tumorja. Kako mu je kirurg dr. Erik Brecelj rešil življenje.

Zadnje poglavje je posvetil rodbinama Šurla in Ucman izpod Gorjancev na Dolenjskem: tako prednikom, ki jim krutost življenja ni prizanašala, kot svoji življenjski zgodbi, preden je leta 1997 postal novinar Maga.

Večji del vsebine knjige je nastal med julijem in decembrom 2021, ko je po težki operaciji prejel še šest ciklusov pooperativne kemoterapije.

»Pisal sem, da sem vsaj malo pozabil na bolezen in da se mi je bilo lažje med zdravljenjem prebijati iz dneva v dan. Zelo hudo mi je bilo, ko sem v bolnišnici in nato doma med rehabilitacijo spremljal stopnjevanje napadov na Reporter in kako so nekateri v moji bolezni po mrhovinarsko zaslutili priložnost, da revijo, ki sem ji posvetil dobrih 12 let svojega življenja in je bila na neki način moj otrok, za vedno izbrišejo s slovenskega medijskega prizorišča in se ob tem še prav nesramno naslajajo. Odločil sem se, da ne bom več tiho, da razkrijem ozadja. Navsezadnje si javnost to zasluži.«

Silvester Šurla Foto: Primož Predalič