Časnikar in katoliški mislec Vittorio Messori je 16. aprila dopolnil 80 let. Človek jasne besede, misli in izbir je tudi ob tokratnem jubileju postregel z nekaterimi izjavami, ki so daleč od politične korektnosti, za katero pravi, da je bolezen današnjega časa in katolištva, ki se suče v njem. Cerkev je postala izpostava Združenih narodov, ne govori več o večnem življenju, je pribil v intervjuju, ki ga je spomladi objavil Corriere della Sera. Ob drugi priložnosti je izjavil, da nas ogroža tudi pretirana poduhovljenost, krščanstvo – in posebej katolištvo – je v bistvu zdrava oblika materializma, saj reševanje duše premore katerikoli Platon, odrešitev človeka v celoti pa je unikatna zadeva.

Njegova glavna dela, ki so uspešnice z milijonsko prodajo in prevodi v več deset jezikov, so na voljo tudi v slovenščini. Prvo monografijo, ki je nastajala več let, je posvetil Jezusu (Ipotesi su Gesù, 1976 – Kdo je Jezus, 1982), v njej ponuja tudi zgodbo o svojem spreobrnjenju, ko je leta 1964 postal naturaliter catholicus.

Vittorio Messori izhaja iz politično rdeče dežele Emilije, iz družine, ki je Cerkev odklanjala, starša njegovih izbir nista nikoli sprejela, njegovih knjig nista brala. V univerzitetnih letih je bil v Turinu v referenčnem krogu laične misli z ikono Norbertom Bobbiem. Pa se je zgodilo, da je poletje pred diplomo vzel prvič v roke evangelij, in kot sam pravi, ga je posrkala bela luknja, v svetlobo obrnjena črna luknja. Odkril je novo Atlantido in ubral plavanje proti toku: v času, ko so številni duhovniki in laiki zapuščali Cerkev in tekali za Marxom in Freudom, je on iskal pot do živetega evangelija in začel pri katekizmu.

Odtlej raziskuje, piše in nastopa. S časnikarskim slogom, ki je vsem razumljiv, je širši javnosti razblinil več črnih mitov, ki so jih v času zgradili okoli Vatikana. Leta 1985 je s takratnim prefektom Kongregacije za nauk vere Josephom Ratzingerjem podpisal odmevno Poročilo o verskem stanju (slovenski prevod je izšel leta 1993), sad daljšega pogovora v samostanu v južnotirolskem Briksnu. Zaradi pritiskov in groženj v samih katoliških vrstah je moral zapustiti svoje milansko stanovanje in se preseliti drugam. V monografiji, ki jo je posvetil Mariji (Ipotesi su Maria, 2005), med drugim trdi, da so narodi, ki so Marijini častilci, bolj odporni proti sekularizaciji in preganjanju. Mednje spadajo slovanski, tudi ali predvsem slovenski narod.

Varstvu rožnovenske Marije se je ob prestopu praga zapora v zvezni državi Viktorija leta 2018 priporočil avstralski kardinal George Pell, ki je 80 let dopolnil meseca junija. Dotlej je bil član ožje skupine svetovalcev, ki jih je papež Frančišek izbral za zahtevno preureditev rimske kurije. Nekaj let po imenovanju je doživel proces in obsodbo zaradi spolne zlorabe dveh dečkov. Pred razveljavitvijo obsodbe je v samici avstralskega zapora prebil več kot 400 dni, med prestajanjem kazni ni smel maševati. Lahko bi ostal v Vatikanu in se ponižanju slike z lisicami in medijskemu linču izognil, a je zavestno izbral, da se vrne v domovino, kjer je katoličanov manj kot četrtina Avstralcev, se prepustil sodnemu postopku in zaporu. V samici je vsak dan pisal dnevnik, ki je v letu pandemije izšel v dveh zajetnih knjigah, napoveduje še tretjo. Vzporedno ga prevajajo v druge jezike.

Nikoli nisem imel občutka, da sem sam, katoličani smo privilegirani tudi zato, ker smo osmislili trpljenje, je v stavek zgostil živeto resnico. Med naše dolžnosti spada tudi odpuščanje, ki ni niti enostavno niti enkratno dejanje, je zavestna in racionalna izbira, še pravi kardinal Pell. Če se na globalni ravni število katoličanov krči, pomeni, da bo na svetu manj usmiljenja, je še dejal v enem izmed ne ravno številnih intervjujev po izidu dnevnika. Ne ravno številni so bili tudi intervjuji, ki jih je Vittorio Messori doživel ob svoji 80-letnici.

Laicistična misel je v zadnjih letih močno napredovala, osvojila pomembne zakonske okvire, na poti ji je edina ovira – katoliški vrednostni svet, ki je zato pod močnim pritiskom, še pravi kardinal Pell. Rad ponavlja, da so pričevalci tudi v današnji Cerkvi potrebni, ker govorijo o živetem in živem sporočilu. Ob vrnitvi v Vatikan oktobra lani se mu je papež Frančišek najprej zahvalil za pričevanje.

Pričevalci so zvezde, ki s posebnim žarom svetijo v prelomnem času in ob pomembnih razpotjih, slovenska zgodovina je z njimi gosto posejana. Od Primoža Trubarja in škofa Antona Vovka do tigrovca Simona Kosa in beneškega čedermaca Artura Blasutta z navdihujočim zgledom kažejo na širše razsežnosti človeškega življenja. Pričevalce premoremo tudi v današnjem času prevlade tehnike in ekonomije, bdijo nad našim obzorjem, brišejo njegove meje. V odnosu do nekaterih se sicer tudi danes trudijo, da bi njihov sij prekrili z navlako, ob pravi luči pa je resnica očitna, slovenski človek pa take prave luči premore vedno več.

Družbeni analitiki pravijo, da bi brez demokracije in svobode, ki posamezniku omogoča, da prepoznava in goji svoje talente, razvitosti zahodnega sveta ne bilo. Uspešna demokracija je tista, ki nudi človeku pogoje za osebno rast in razmah. Minila so tri desetletja, odkar sta samostojna slovenska država in slovenska družba pristopili k družini zahodnih narodov. Slovenska oblika demokracije je specifično slovenska, njena pot je bila drugačna, kot je bila drugod, počasnejša, pravijo, sicer pa je bilo tudi njeno izhodišče bliže cilju Zahoda. Tribunov in akademikov, ki nas prepričujejo o eksistencialni brezizhodnosti slovenstva pod Triglavom in zamujeni Švici, ne manjka, v isti sapi radi obujajo tudi lepe odstavke, ki so se pisali v prejšnjem sistemu, kar pri meni sproži odmev na italijansko inačico zgodbe o tem, kako je v dučejevem času vladal red, vlaki so vozili brez zamud, gradile so se ceste. Uvodno poglavje, ki pravi, da je v obeh spekularnih sistemih umanjkala svoboda in z njo prosto premikanje, druženje, ne­omejena možnost uresničevanja zamisli, radi preskočijo.

V Riminiju je bilo konec avgusta 42. Srečanje za prijateljstvo med narodi združenja Comunione e liberazione, tokrat v živo. Kot geslo je imelo citat iz dnevnika filozofa Kierkegaarda Pogum reči jaz. V ospredju je bil poziv k čutu osebne odgovornosti, da v nov začetek krenemo s pravim korakom. Slabša od te krize je samo drama, da bi zapravili priložnost, ki nam jo ponuja, je odmevalo na Meetingu, ki ga je omogočilo dva tisoč prostovoljcev. Sredstva za zagon gospodarstva so pomembna, še bolj potrebni pa so odgovorni ljudje, ki s svojim življenjem pričujejo, da se vsak dan lahko začne z zaupanja vrednim upanjem. Ki je globlje od imanentnega optimizma, upanja nam namreč ne morejo vzeti, izničiti. Upanje nam omogoča, da žarimo tudi ob dušeči sliki, ki nam jo ponuja vsakdan.

Pričevalci pa pomagajo jazu posameznika, da se reši strahu, se odpre drugemu, ustvari skupnost. Pogum reči jaz zdravi pred individualizmom, pa tudi pred kolektivizmom.