Prvo berilo: Eden od spremljevalcev apostolov mora postati priča Jezusovega vstajenja, Apd 1,15–17.20a.20c–26; Ps 103;
drugo berilo: Kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem, 1 Jn 4,11–16

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,11b–19)

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

Video razlaga za otroke

Dobra beseda zate pri Očetu

Piše: Simon Potnik

Ta teden smo obhajali Gospodov vnebohod. Po eni strani trpek trenutek za učence, ki si ne želijo, da jih Jezus zapusti, po njegovem zagotovilu pa nujen korak na poti takratne Cerkve. Ker končno, kaj si ptički v gnezdu najbolj želijo? Gotovo zatočišča in staršev, ki prinašajo hrano, toda globoko v sebi želijo poleteti, zleteti iz gnezda in končno postati to, kar so.

Zato po vstajenju toliko lažje razumemo današnjo Božjo besedo, ki je del Jezusove velikoduhovniške molitve. Učenci so priča skoraj zamaknjenja, gotovo pa izjemno intimnega odnosa z Očetom. Vse razglabljanje in razpredanje je odveč. Kako blizu sta si, kako povezana in kako eno!

Sicer ni govora o Sveti Trojici, pa smo vendarle deležni njenega ozračja. Prihodnjo nedeljo bomo obhajali binkošti – to ni samo manifestacija ali delovanje Svetega Duha. To je prihod in ostajanje Svetega Duha med nami. Danes pa nas Jezus v svoji molitvi vzame s seboj v višave odnosa z Očetom. Zakaj nas?

No, če bi imel možnost, da predsedniku države rečem kakšno dobro besedo zate, za tvoje, kaj si želiš, da mu povem? Ali pa recimo direktorju kakšne mogočne firme ali kakšnemu slavnemu igralcu. Malo nazaj sem dobil sporočilo, da je meni dragega človeka »zadela« kap. Takoj sem mu poslal sporočilo, da bom pri maši še posebej prosil zanj.

Kaj želiš, da Jezus moli, prosi zate pri Očetu? Za zdravje? Boljše ocene? Vitko postavo? Črne lase? Da bi se doma bolj razumeli? Da bi bil osvobojen strahov?

Veruješ in si upaš povedati?

Kaj želiš, da Jezus moli, prosi zate pri Očetu? Za zdravje? Boljše ocene? Vitko postavo? Črne lase? Da bi se doma bolj razumeli? Da bi bil osvobojen strahov? Sam ne vem, ali bi prenesel vse te želje Svetemu Očetu, kot Očeta imenuje Jezus. Vendar je prav ganljivo, kako ljubeče in vztrajno pred Očeta prinaša svoje učence, skupnost, ki je začela rasti in bo kmalu postala Cerkev. Jezus skoraj v vsakem stavku omenja učence, kako dragoceni so mu in da si iz srca želi, da bi bili Očetu blizu, kot sta si onadva blizu. Stoji za tem, da jih pošilja v svet, in dodaja čudovito prošnjo zate, sestra, brat. Očetu tik preden bo odšel v smrt, omenja še tvoje ime. Ko so učenci še vedno v viharju čustev zadnje večerje, Jezus Očeta prosi za učence, pa ne samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vanj.

Preprosto vprašanje: Veruješ v Jezusa? Si upaš to priznati? Si upaš to kam zapisati? Si upaš to komu povedati? Mogoče na prvi pogled to deluje čudno, morda smešno, mogoče se ti zdi, da ti celo bonton odsvetuje pogovor v tej smeri? Jezus je tik pred smrtjo Očetu omenjal tvoje ime, tebe pa tvoja olika svari pred tem, da bi na glas povedal, da veruješ v Jezusa?! Piši me v uho, pa taka vzgoja! Pa bodi nevzgojen za ta svet! In s srcem sprejmi, da veruješ v Jezusa Kristusa in si to upaš tudi priznati.