Vsake toliko časa se znajdem v nekakšni jami, ko mi je težko, ko se mi zdi, da ne morem splezati ven, predvsem pa, ko ne vidim rešitve. Nekaj časa poizkušam, potem pa le spoznam, da mi sami ne bo uspelo, in začnem klicati na pomoč. Bojim se, da ravno tako kot Bartimaj v svetopisemskem odlomku vpijem na slepo, nepovezano, ne da bi vedela, ali me bo prava oseba v resnici slišala. »A si slepa!?« To mi je bilo mnogokrat rečeno, največkrat kot očitek, ker nečesa nisem našla ali pa nisem videla dela, ki me je čakalo. Žal se vedno najdejo ljudje, ki nas hočejo ignorirati, utišati ali pa jim je že vse jasno in ne razumejo, kako lahko tako obupno javkamo in jih vznemirjamo. Na srečo me dobri prijatelji znajo dvigniti, slišati moje obupane klice na pomoč, tudi kadar niso čisto jasni. A da dejansko pride do spremembe, se po moji izkušnji moram srečati z Jezusom – mu izreči svojo prošnjo, mu izliti svoje tegobe.

»Da bi spregledala.« Velikokrat sem se že ukvarjala s spreminjanjem svoji...