Zavetnik: Zavetnica benediktink, za dež, proti udarcem strele

Atributi: črno redovno oblačilo benediktink, golob

Bila je sestra dvojčica sv. Benedikta iz Nursie, patriarha zahodnih menihov in reda benediktincev. Že kot otrok se je posvetila Bogu in poslej živela samo zanj. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Za velike duhovne cilje, za katere se je navduševal Benedikt že v zgodnji mladosti, se je vnemala tudi ona. Ko je Benedikt ustanovil samostan na Monte Cassinu, ga je sestra Sholastika prosila, da bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda. Brat ji je ustregel; ob vznožju hriba je dal zgraditi skromen samostan in jo imenoval za opatinjo.

Na bližnji samostanski pristavi sta se sleherno leto po enkrat, na praznik, sešla z bratom in se nekaj ur pogovarjala o božji ljubezni. Kako je minilo njuno zadnje srečanje, nam je opisal papež Gregorij Veliki, rojen nekaj let pred Sholastikino smrtjo. Tudi tokrat sta se ves dan pogovarjala o svetih rečeh, tako da je bila ura že pozna. Tedaj je zaprosila Sholastika: »Prosim te, nocoj, to noč, me nikar ne zapuščaj, da se bova do jutra pogovarjala o veselju nebeškega kraljestva.« Brat jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, sestra? Kako bi mogel ostati zunaj samostana čez noč?«

Nebo je bilo jasno. Ko je Sholastika slišala, kako ji je brat odbil prošnjo, je sklenila roke, jih položila na mizo ter sklonila vanje glavo, da poprosi Vsemogočnega. Ko je spet dvignila glavo, se je začelo bliskati, treskati in ulila se je ploha, da ni bilo mogoče iti izpod strehe. Božji mož je rekel žalostno: »Bog ti odpusti, sestra! Kaj si naredila?« Sholastika mu je odgovorila: »Vidiš, tebe sem prosila, pa me nisi hotel uslišati. Gospod pa me je uslišal: pojdi izpod strehe in se vrni v samostan, če moreš.« Tako se je zgodilo, da je moral Benedikt ostati in sta s sestro prečula noč v svetih pogovorih. Drugo jutro sta se vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan, 10. februarja leta 543, je videl Benedikt iz svoje celice, kako je splavala proti nebu bela golobica - bila je duša njegove sestre Sholastike.

Goduje 10. februarja.

To zgodbo o Sholastiki je napisal sv. Gregor Veliki v svojem delu Dialogi. Enkrat letno je opatinja Sholastika prišla na obisk k svojemu bratu Benediktu, redovnemu ustanovitelju in opatu. Benedikt jo je sprejel v majhni baraki zunaj samostanskega obzidja. Srečanje, ki je trajalo ves dan, sta izkoristila za pogovore o svetih rečeh in za medsebojno opogumljanje v veri in evangeljski ljubezni. Ko se je stemnilo, se je Benedikt začel odpravljati. Sholastika je prosila brata, naj še malo ostane, toda Benedikt ji je odločno odgovoril, da se mora vrniti v samostan.

Sholastika je nato sklonila glavo k molitvi. Nenadoma je nastal hud vihar, ki je zalil barako z močnim deževjem. Iz oblakov so začele švigati strele. Benedikt je vprašal Sholastiko, naj mu razloži, kaj je storila. »Prosila sem te, da ostaneš, in mi nisi prisluhnil; to željo sem zaupala našemu dobrem Gospodu in on je mojo prošnjo uslišal. Zatorej, če res hočeš oditi, se v Božjem imenu vrni v svoj samostan in me pusti samo.« Ker pa je bilo neurje res hudo, Benedikt ni mogel oditi. Ostal je in vso noč prebedel v pogovorih s svojo sestro.

Gregor sklepa, da je bil ta čudež, »ki ga je izprosila ženska«, izraz njene globoke ljubezni. »Verjela je v besede iz Janezovega evangelija: ›Bog je ljubezen‹ (1 Jn 4,8). Zato je več dosegla, ker je bolj ljubila, kot je tudi prav.«


Samo duhovniki so smeli nositi skrinjo zaveze, pa še ti so se morali umakniti iz presvetega v templju, kamor so jo prenesli iz shodnega šotora ob posvetitvi templja. In vendar sta bili v njej samo dve kamniti tabli z desetimi besedami zapovedi. Ob Genezareškem jezeru pa se vse preriva okrog Jezusa in se ga dotika z željo po ozdravljenju. Pravzaprav pa Gospod sam prihaja, da bi mi stegnili roke k njemu in prejeli dar ozdravljenja in življenja.