»Mesec maj je izredno `bogat´ z napadi ruskih raket ter drugim orožjem. V sredini maja smo zasledili informacijo, da je bilo že deset množičnih napadov na Kijev. Množičnih v tem smislu, da hkrati izstrelijo veliko raket in iz različnih smeri,« pravita s. Marta in s. Barbara. Rusija je prav ponoči izvedla najobsežnejši napad z brezpilotnimi letalniki na Kijev od začetka invazije.

S. Marta Meško in s. Barbara Peterlin sta trenutno v Kijevu. Postulantinja Veronika, ki je tudi del njihove skupnosti, je sedaj nekaj mesecev v Sloveniji.

Zaradi napadov nebo nad Kijevom grmi

Vsako noč ju prebudi zvok sirene, ki opozarja na zračna nevarnost. Ta včasih traja tudi štiri ure. Dvakrat so se zračni boji odvijali blizu njihove hiše. »S s. Barbaro sva se zbudili zaradi zelo močnega pokanja, streljanja ... Nebo je bilo v ognju. Spreletela me je misel, ali je to že sodni dan? S. Barbara je skozi okno z blagoslovljeno vodo blagoslavljala mesto. Začeli sva moliti rožni venec in nekako čez pol ure so boji prenehali. Čez nekaj dni je bilo podobno, spet zelo blizu nas. Od bojev je zelo grmelo. Spet sva se sredi noči zbrali za rožni venec,« opisuje s. Marta.

Pogled na Kijev. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Ljudi skrbi nejasna prihodnost

Ko se srečujeta z ljudmi, opažata, da se na vsakem koraku čuti hvaležnost, da so preživeli noč in se zbudili v nov dan. Skrbi jih zelo nejasna in negotova prihodnost. »To posebno čutijo starši, ki imajo otroke. Kako bo s šolo, s šolanjem? Naš sodelavec, ki ima tri majhne otroke, je zdaj z družino na Poljskem. Starejša hčerka bi morala letos v šolo. Sprašujejo se, ali naj ostanejo na Poljskem ali naj se vrnejo domov.« Vsi komaj čakajo, da se vojna konča, obenem pa se zavedajo, da bo tudi potem veliko nalog pred njimi. Ljudje so namreč fizično, psihično, in duhovno ranjeni.

Otopelost kot psihična obramba

Vojna traja že več kot 15 mesecev. Vsak dan pričakovanje, da se bo enkrat uredilo življenje. »Tudi pri sebi opažam neko spremembo. Ko tulijo sirene, ne reagiram več, spremlja me otopelost, kot neka psihična obramba.«

V Kijevu sicer vse deluje, od bolnišnic, trgovin, transporta, bank, otroških vrtcev, šol in univerz. »Vendar morajo biti izpolnjeni varnostni pogoji. Neka zdravnica nam je pripovedovala, da so se na začetku vojne skrivali v zaklonišču, zdaj pa ne več, saj nič ne uspeš narediti, če si ves čas moten pri delu.«

Romanje na grob bl. Marte Wiecke. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Pomagajo pri nakupu gradbenega materiala

Sestre kljub negotovosti in oviram nadaljujejo z razdeljevanjem humanitarne pomoči. »Živila, higienske pripomočke, zdravila in sanitetni material, ki prihajajo iz Slovenije in jo pripeljejo duhovniki ter laiki razdelimo med potrebne. To nam vzame kar nekaj časa.« Prav tako pomagajo ljudem v bližini Kijeva pri nakupu gradbenega materiala za obnovo hiš. »Dobri ljudje v Sloveniji darujejo in s temi darovi lahko me pomagamo tukajšnjim ljudem, da začnejo obnavljati svojo hišo. Tisti, ki so pripravljeni sami zidati, jim kupimo material, ki ga potrebujejo za zidavo.«

Čutijo pripadnost Cerkvi

Sogovornicama veliko pomeni zavest, da jih nekdo razume, misli in moli zanje. »Ko rečem za nas, ne mislim samo na sestre, ampak na vse, ki nosijo breme vojne. Solidarnost ima moč in jo doživljam kot odgovornost, da ostajamo aktivni sredi tragedije vojne. Zato velika zahvala vsakemu, ki čuti z nami, moli z nami in za nas ter pomaga z svojimi darovi,« s hvaležnostjo pripoveduje s. Marta: »Vse to je za nas velika tolažba, občutek pripadnosti Cerkvi, ki je katoliška. V teh dneh nam Jezus veliko govori o edinosti med Očetom, Sinom, učenci ter tistimi, ki bodo verovali. Ena Božja vizija prihodnosti, ki je zelo tolažeča, obenem pa nam danes kaže smer in smisel,« je za spletno Družino še poudarila s. Marta Meško.