Verjetno malokdo ve, da so slovenske sestre usmiljenke, ki so letos praznovale 100-letnico ustanovitve slovenske province, pomagale v postojnski bolnici 31 let. Prišle so leta 1904 in odšle leta 1935, ko so jih pod italijansko oblastjo zamenjale italijanske sestre. Ustanove, kjer so sestre delale, so bile v glavnem državni zdravstveni zavodi in sestrski vzgojni zavodi v Postojni, Mariboru, Ljubljani, Begunjah, na Ptuju, v Celju, Brežicah, Vojniku, Slovenj Gradcu, Novem mestu, Kočevju, Idriji in drugje.

Celoten članek si preberite v reviji Slo, časi, kraji, ljudje.

Leta 1852 je s. Leopoldina Jožefa Brandis, vizitatorica tedanje Graške province, pripeljala prve hčere krščanske ljubezni ‒ usmiljenke iz Gradca v Ljubljano. Njihov zgled darovanja
Bogu v služenju ubogim je skozi desetletja pritegnil v Družbo toliko slovenskih deklet, da je bila 5. aprila 1919 v Ljubljani ustanovljena samostojna Jugoslovanska provinca.

Dne 18. aprila 1904 so prišle v majhno Okrožno bolnico v Postojni tri sestre usmiljenke, in sicer Neža Moser kot prednica ter sestri Terezija Boštele in Regina Nosan. V mali hiši so sestre našle samo revščino: prazne prostore brez pohištva, samo 15 praznih postelj brez slamnic in posteljnine. Polagoma so priskrbele vse potrebno.

V bolnici je deloval dr. Ivan Eržen, okrožni zdravnik, za duhovno oskrbo bolnikov pa je skrbel postojnski kaplan. Dva meseca kasneje so hospitalizirali prva dva bolnika, ki pa sta že čez dva dneva odšla, ker nista imela s čim plačati.

Na začetku vojne leta 1914 je bil mobiliziran ravnatelj bolnice dr. Emil Vašek. Nadomeščal ga je starejši zdravnik. Operacije so prenehale, bolnikov je bilo vedno manj. Sestre so skoraj izgubile upanje, da bo bolnica obstala. Strežniki so odšli in sestram naročili, naj ostanejo, da bodo skrbele za red in snago. Kmalu so spet pripeljali hudo bolne.

Po vojni se je bolnica v Postojni spet napolnila z bolniki. Celo prenapolnjena je bila. Gmotno je bila z vsem preskrbljena, ker je imela dovolj zaloge prav do leta 1920, ko so jo prevzeli Italijani. S prihodom italijanskega zdravnika je število bolnikov začelo upadati. Bilo je malo upanja, da bo bolnica obstala, zato so jo spremenili v Vojaško bolnico.

Dejan Vončina, Zavod Krasen Kras
Nadja Adam, Notranjski muzej Postojna

Celoten članek si preberite v reviji Slo, časi, kraji, ljudje.