Čeprav je bilo praznovanje okrnjeno zaradi epidemije s koronavirusom, se je v zimskem zasneženem mestu zbralo kar veliko sester iz Črne Gore, Kosova, Albanije in Slovenije. 

Skupaj z barskim nadškofom mons. Rokom Gjonleshaj in kotorskim škofom Ivanom Štironjem ter z upokojenima škofoma Zef Gashijem in Ilijo Janjićem smo se z mašnim slavjem zahvalile našim sestram, ki so davnega 10. decembra 1946 prišle na delo in poslanstvo v tuberkulozni sanatorij na Cetinje. 

Zbor in sestre v cerkvi sv. Antona na Cetinju.

Iz te skupine slovenskih redovnic je zrasla Črnogorska provinca, ki danes šteje okrog 130 sester, delujočih na Kosovem, Albaniji in Črni gori, ter še v sedem drugih evropskih državah, v Ameriki in Afriki.

Župan mesta Cetinja mag. Aleksander Kašćelan.

Na svečanosti je sestre nagovoril tudi župan mesta Cetinja mag. Aleksander Kašćelan, ter se jim v imenu vseh prebivalcev zahvalil za »pričevanje ljubezni, ki z nezmanjšano močjo deluje že 75 let z istim ciljem – pomagati človeku in slaviti Kristusovo ime«.

Sveče z imeni prvih desetih sester.

Znana univerzitetna klinika Golnik, kjer je delovalo prvih deset sester iz Črnogorske province, ni ob svoji stoletnici niti z enim stavkom ali sliko omenila ali kje zapisala, da je v njej v najtežjih leti pred, med in po drugi svetovni vojni, delovalo preko 80 sester redovnic, od katerih jih je skoraj 30 bilo okuženih in umrlo v službi bolnikom. 

Naj s ponosom in hvaležnostjo navedem imena sester, ki so, ker so v svoji domovini vse izgubile, sprejele povabilo in prošnjo zdravnika dr. Cvjetka Popovića, Črnogorca in komunista, in šle kamor jih je Gospod poslal. To so: m. Pija Bajzek, m. Gregorija Ketiš, sestre – Blanka Vedlin, Johanes Žižek, Tomislava Toplak, Venceslava Sarjaš, Lamberta Pirc, Anita Drofenik, Vladimira in Albina. 

Škofje in duhovniki z sestrami.

Po vseh človeških merilih bi te sestre morale hitro zapustiti mesto Cetinje in se vrniti, saj so prva leta doživele mnoge težave in nezgode, a Gospodar zgodovine jim je pomagal s svojo milostjo, da so ostale in širile upanje evangelija vse do današnjih dni.

Meščani Cetinja so preko medijev izvedeli za naše praznovanje in nam radostni čestitali naš jubilej ter izkazali svojo naklonjenost, ljubezen in hvaležnost, saj so se sestre frančiškanke z neizbrisnimi črkami zapisale v njihova srca in v zgodovino tega ponosnega pravoslavnega mesta, saj so, kot oni pravijo – »Božje in naše«.