Njena dolgoletna želja, da obišče Slovenijo, se je končno uresničila. Prav vse njene sestre in brata so v preteklosti že spoznali rojstno deželo svojih staršev, sama pa doslej še ni imela te priložnosti. »Med vožnjo iz Benetk proti Ljubljani sem od veselja in sreče jokala vso pot. Sestre so mi pripovedovale, da ima Slovenija gore, morje in da je zelo zelena,« navdušeno pripoveduje Ljuba Opeka Semik, ena od šestih sester misijonarja Pedra Opeke.

Vsaka minuta je nepozabna

V tednu dni, od minulega ponedeljka do naslednjega torka, bosta z možem Carlosom spoznala večji del Slovenije, obiskala sorodnike in grobove pokojnih svojcev. Z veseljem v srcu pa tudi mamino rojstno hišo v Podpoljanah ter očetovo domačijo v Topolu pri Begunjah v Cerknici. Na obisku na Družini ju je spremljala Mateja Marolt, katere mož Tomaž je bratranec Ljube in Pedra Opeke. »Vsaka minuta je nepozabna in jo bom za vedno ohranila v srcu. Ta trenutek sem čakala vse svoje življenje. Prihod v Slovenijo je zame zelo čustven, ker je to domovina mojih staršev. Kako lepo ste nas Slovenci sprejeli,« je bila ganjena naša sogovornica.

Ljuba in Carlos sta poročena skoraj 40 let. Sta starša treh otrok, sedaj pa pričakujeta tretjega vnuka. FOTO: Siniša Kanižaj

Starša sta vedno ljubila Slovenijo

Ljuba Opeka Semik je luč sveta ugledala 10. januarja 1956 v argentinski prestolnici kot šesti otrok po vrsti. Pred njo so se staršema Alojzu in Mariji Opeka rodili Bernarda, Peter, Helena, Marjana in Alojz, za njo pa še sestri Lucija in Cvetka. Njihov oče Alojz se je junija 1945 čudežno rešil iz morišča domobranskih ujetnikov v rudniških rovih na Hrastniškem hribu. Z ženo Marijo sta si nato v povojnih letih ustvarila dom in družino v Buenos Airesu. »Ko nam je to pripovedoval, sem vedno jokala. Starša sta vedno ljubila Slovenijo in to ljubezen do domovine sta posredovala tudi otrokom,« opisuje misijonarjeva sestra.

»Ko molim, slišim glas svojih staršev«

Ob spominih na otroška leta so se ji vnovič orosile oči. »Z očetom in mamo smo vsak večer molili rožni venec v kuhinji za mizo, prav tako litanije. Tudi danes, ko molim, slišim glas svojih staršev. Vedno smo molili v slovenščini, prav tako smo obiskovali slovenske maše. Na prvi petek, ko smo šli k maši, sem se spovedovala v slovenščini. Šele pri 13 letih sem se začela spovedovati v španščini. Tudi Družino smo doma vedno brali. Ne vem sicer, kdo jo je pošiljal, ampak vedno je bila pri nas.«

V kapeli Družine. FOTO: Siniša Kanižaj

Od sester le ona ni poročena s Slovencem

Njene sestre so vse poročene s Slovencem, ona pa je 14. marca 1986 večno zvestobo obljubila Carlosu Semiku, ki je po mami poljskega, po očetu pa španskega rodu. Tako kot Ljuba je tudi on živel v Argentini. V zakonu so se jima rodili trije otroci. »Mama in oče nista hotela, da bi se poročila z Argentincem. A moje sestre so se vse poročile pred mano, sama sem imela 30 let, zato sta rekla: 'Lahko vzameš Argentinca.'« (smeh) Zdaj sta že oba upokojena.

Pred časom sta se srečala tudi z nogometnim zvezdnikom Messijem. FOTO: Osebni arhiv Ljube Opeka Semik

Mož Carlos je bil zdravnik geriater, Ljuba pa je imela več različnih služb. V kliniki Santa Rita v Buenos Airesu, kjer je spoznala Carlosa, je najprej osem delala kot radiologinja. Pozneje je med drugim 20 let poučevala še v osnovni šoli, opravljala pa je tudi administrativna dela v župniji San Ignacio de Loyola. Prav tam je spoznala kardinala Bergoglia, ki je leta 2013 postal papež.

Rokovanje s Frančiškom v Rimu kmalu potem, ko je postal papež. FOTO: Osebni arhiv Ljube Opeka Semik

Vsi misijonarji so svetniki

O bratu, misijonarju Pedru, govori z zelo izbranimi besedami. Na Madagaskarju ga je obiskala že dvakrat, prvič leta 2006 skupaj z vsemi sestrami in bratom Lojzetom. Tam so skupaj obhajali mašo za pokojne starše, ki sta odšla v večnost prav tega leta. Ob drugem obisku pred nekaj leti pa so se sestram pridružili še nekateri možje. »Veliko ljudi za mojega brata pravi, da je svetnik. Jaz pravim, da so vsi misijonarji svetniki. Oni pustijo svojo družino in državo ter so na razpolago za druge. Ko sem bila prvič pri njem, še veliko stvari niso imeli urejenih, na primer hrane ni bilo dovolj, vode niso imeli. Ob drugem obisku, ob 30-letnici Združenja Akamasoe, pa so bile stvari že veliko bolj urejene.«

Ob koncu pogovora jo vprašam še, kaj želi sporočiti Slovencem in Sloveniji: »Vse najlepše in najboljše ji želim, veliko vere in miru želim Sloveniji in vsej Evropi!«