V Stični sem se srečala s duhovno ritmično glasbo, spoznavala sem različne skupine (molitvene, pogovorne, dijaške, študentske) in si širila pogled na različne obraze krščanstva. Ob tem sem videla, kako pestro je lahko življenje kristjana in da ga mladi (morda le malo manj mladi kot jaz) živijo na različne načine. 

V Stični sem srečevala prijatelje, ki sem jih preko leta spoznavala na različnih dogodkih – romanjih, šoli za animatorje ali na duhovnih vajah. 

Poseben čar je zame imelo to, da sem tam lahko srečala mlade duhovnike, redovnike in redovnice. V sebi sem namreč že nosila skrito željo po redovništvu, že me je žgečkal Božji klic.

Ne spomnim se, če sem se Stični pridružila že ob koncu osnovne šole, vsekakor pa sem bila njena redna obiskovalka v srednješolskih letih. Ob prvem obisku sem skoraj poželjivo gledala Hitre polže (animacijsko skupino, ki je takrat oblikovala program v Stični) in si zamišljala, da bi bila del nje. 

To sem imela za neuresničljivo sanjarjenje. Čez kaki dve leti pa se je dejansko zgodilo, da sem postala del te ekipe, ki je takrat sicer že delovala pod drugačnim imenom. Bilo pa je to le za eno leto. Srce je hotelo več.

Tisto "več" sem takoj po končani srednji šoli našla v samostanu pri šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja. Po noviciatskem odmiku sem se ponovno udeležila dogajanja v Stični mladih. Odhitela sem tja srečat človeka, oznanjat to, kar sem tam prejela sama: življenje mladostne vere. 

Zavedam se, da vero lahko odkrije le vsak sam v svojem srcu, v tihoti molka in da jo prav vsak zaživi na svoj način, a Stična mladih je lahko smerokaz na poti do srca.

Danes odhajam v Stično z željo, da bi se ta dan dala na razpolago za tistega, ki bi se želel srečati z redovnico, z njo pokramljati, morda razkriti kaj globljega, kar nosi v srcu. 

Tudi danes so mladi iz vaških, hribovskih ali kotlinskih župnij, ki morda župnika sploh nimajo več ali pa so del generacije, iz katere so vsi mladi že zapustili župnijsko dogajanje in se zato počutijo same. Naj v Stični občutijo Cerkev, kot sem jo jaz v njihovih letih.

Stična je dogodek enega dne, lahko pa traja. Od vsakega, ki jo obišče, je odvisno, kako dolgo bo odzvanjal v njem. Norenje mine z odhodom domov, bučna glasbo bo morda odzvanjala še naslednji dan, srečanje z bližnjim kak dan več, srečanje z Jezusom pa se zapiše v srce za večno kakor na kamen. Bi rad, da zate Stična postane Srečanje, ki ostane?