Kot je zapisal v apostolskem pismu Usmiljenje in usmiljenja potrebna: »To bo najprimernejša priprava na slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki se je poistovetil z malimi in ubogimi in ki nas bo sodil po delih usmiljenja (prim. Mt 25,31-46). To bo dan, ki bo pomagal skupnostim in vsakemu krščenemu, da premislijo o tem, kako je uboštvo v samem srcu evangelija, in o dejstvu, da ne bo moglo biti ne pravičnosti ne socialnega miru, dokler bo Lazar ležal pred vrati naše hiše (prim. Lk 16,19-21).«

Članice Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov iščejo stične točke pri delovanju, da bi okrepili lajšanje stisk pomoči potrebnim in še glasneje zagovarjali usmiljenje do ubogih.

Tega se zavedajo članice Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov (KKU), ki pod okriljem Slovenske škofovske konference sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju delovanja za pomoči potrebne. Slovenska karitas, Anin sklad, Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, Kolpingovo združenje Slovenije in Malteški red Slovenija pod vodstvom predsednika KKU p. Milana Kosa iščejo stične točke pri delovanju vsake od naštetih članic Koordinacije, da bi okrepili lajšanje stisk pomoči potrebnim in še glasneje zagovarjali usmiljenje do ubogih.

Logotip svetovnega dne ubogih. FOTO: arhiv Družine

Vsakoletni svetovni dan ubogih je zanje vabilo, da se še bolj pozorno osredotočijo v svojem poslanstvu in obnovijo svojo zavezo ubogim. Pri tem jim je papeževa poslanica nespregledljiva kot vodilo in pobuda. V letošnji poslanici sveti oče nagovarja kristjane, da vztrajamo pri nudenju opore pomoči potrebnim, čeprav se stiske poglabljajo za vse širši krog ljudi in jim ni videti konca. Opominja nas, da je uboštvo v osrčju evangelija ter da je Kristus sam postal ubog, da lahko mi dosežemo najbolj dragoceno – zveličanje. Pri tem je papež dobro ubesedil razliko med uboštvom in revščino, ki jo tudi pri nudenju pomoči včasih spregledamo.

Nihče ni imun pred uboštvom in vsakdo je ubog na svoj način.

Uboštvo namreč zajema ostale stiske, ki so med drugimi tudi zapuščenost, krivica, pomanjkanje ljubezni, ravnodušnost in bolezen. Pravzaprav ni nihče imun pred uboštvom in vsakdo je ubog na svoj način, kar pa nas lahko tudi povezuje pri dajanju, kot tudi sprejemanju pomoči. Revščina pa po drugi strani »ubija, je beda, hči krivice, izkoriščanja, nasilja in nepravične razdelitve sredstev. To je brezupna in neizprosna revščina. Vsiljuje jo kultura zavrženja, ki ne ponuja niti obetov za prihodnost niti poti za pobeg. To je beda, ki ljudi ne pahne le v skrajno materialno revščino, ampak razjeda tudi duhovno razsežnost,« kot je zapisal sveti oče.