Ob šesti obletnici izvolitve je pred papežem Frančiškom leto številnih pomembnih mednarodnih potovanj, ki je na začetku in koncu zaznamovano z dvema »sinodalnima« dogodkoma: s srečanjem za zaščito mladoletnih, ki so se ga v letošnjem februarju udeležili predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, in izredno sinodo za Amazonijo, ki bo v Vatikanu zasedala v letošnjem oktobru.

Posebej pomembno je bilo nedavno potovanje v Združene arabske emirate, med katerim je rimski škof podpisal skupno izjavo z velikim imamom univerze Al-Azhar iz Kaira. Upati je, da bo omenjeni dokument pozitivno vplival na vprašanje verske svobode v svetu. Ekumenizem bo osrednja tema apostolskih potovanj v Bolgarijo in Romunijo, medtem ko bi željeni – ne pa še uradno potrjen – obisk Japonske pomagal ohranjati spomin na opustošenje, ki ga povzroči jedrsko orožje, kot svarilo za sedanjost in prihodnost človeštva, ki doživlja »tretjo svetovno vojno po koščkih«, o kateri je že večkrat govoril sveti oče.

Prošnja brez primere

Ob pogledu na preteklo leto pa ne moremo spregledati vnovičnih škandalov zaradi spolnih zlorab v Cerkvi in notranjih delitev, zaradi katerih je nekdanji nuncij Carlo Maria Viganň papeža javno pozval k odstopu, ker naj bi napačno ravnal v primeru McCarrick. Poziv k odstopu je bil izrečen v trenutku, ko je sveti oče obhajal evharistijo z več tisoč družinami v Dublinu ter znova govoril o lepoti in vrednosti krščanskega zakona. Soočen s takšnimi razmerami je rimski škof vernike po vsem svetu prosil, naj ves oktober vsak dan molijo rožni venec, da bi se združili »v občestvu in pokori, kot Božje ljudstvo, v prošnji Božji Materi in nadangelu Mihaelu, naj Cerkev varujeta pred hudičem, ki si vedno prizadeva, da bi nas ločil od Boga ter povzročil delitve med nami«.

Tako podrobne prošnje ni izrekel še noben papež v nedavni zgodovini Cerkve. S svojimi besedami in prošnjo Božjemu ljudstvu, naj moli za ohranitev edinosti v cerkvi, je papež Frančišek jasno poudaril težo razmer, obenem pa spomnil na krščansko zavedanje, da zgolj s človeškimi sredstvi ne moremo zagotoviti napredka.

Če želimo biti odrešeni, nujno potrebujemo pomoč od zgoraj

Papež je torej znova izpostavil bistveno: Cerkev ni ustanova superjunakov (ali celo superpapežev) in ne stopa v prihodnost na podlagi človeških virov ali delovanja. Zaveda se, da je zlo navzoče na svetu, da izvirni greh obstaja, in če želimo biti odrešeni, nujno potrebujemo pomoč od zgoraj. Če to vedno znova ponavljamo, ne pomeni, da s tem manjšamo osebno odgovornost posameznika ali celo odgovornost ustanove, temveč da oboje umeščamo v njuno resnično okolje.

V vatikanskem sporočilu papeževe prošnje za molitev rožnega venca v lanskem oktobru beremo: »Sveti oče s to prošnjo po priprošnji poziva vernike vsega sveta k molitvi, da bi Sveta Božja Mati Cerkev ogrnila s svojim varnim plaščem in jo tako obvarovala pred napadi hudiča, ki je veliki tožnik, in da bi se vedno bolj zavedala svojih napak, zmot in zlorab, storjenih v sedanjosti in preteklosti.«

»V sedanjosti in preteklosti« - ker bi bilo narobe, če bi okrivili le svoje predhodnike, sami sebe pa predstavili kot »čiste«. Tudi danes mora Cerkev prositi nekoga Drugega, da bi bila osvobojena zla. To je resnica, na katero papež, tako kot njegovi predhodniki, vedno znova spominja.

Cerkev, nas spominja papež Frančišek, ni samozadostna

Cerkev same sebe ne more odrešiti pred zlom, ki jo napada. Tudi iz strašnega brezna spolnih zlorab, ki so jih zagešili duhovniki, redovniki in redovnice, se ne bo rešila zgolj s samoočiščenjem, kaj šele tako, da se bo zanašala na tiste, ki jim je bila zaupana vloga očiščevalcev. Potrebnih, celo nujnih je vedno več učinkovitih ukrepov, odgovornosti in preglednosti, vendar zgolj to ne bo nikoli zadoščalo. Kajti Cerkev, kot nas danes spominja papež Frančišek, ni samozadostna, ravno zato, ker tudi sama sebe prepoznava kot ubogega bolnika, ki prosi ozdravljenja, ki potrebuje Gospodovo usmiljenje in odpuščanje, in ki pričuje evangelij mnogim ranjenim možem in ženam našega časa.

Papež, ki sam sebe imenuje »grešnik, ki mu je bilo odpuščeno«, morda še nikoli prej kot ravno v letu, ki je minilo, šestem letu svojega pontifikata, ni tako jasno pričeval o tem temeljni in najpomembnejši resnici krščanske vere, zvest nauku cerkvenih očetov in svojega predhodnika Benedikta XVI.

Vir: Vatican News / Andrea Tornielli
Foto: Vatican Media