Prispevek, ki ga berete, je v celoti objavljen v novi številki Naše družine (8/2024).

Njuna glasbena pot se je začela doma. Obe je v svet inštrumentov uvedel oče, po poklicu violinist. Klara se je navdušila za violončelo, zato jo je poučeval stric violončelist, Patricija pa je postala očetova učenka violine. »Nikoli naju ni bilo treba siliti, vedno sva šli radi vadit. To je bilo nekaj čisto običajnega – kot vsak dan poješ kosilo, greš tudi vadit,« pripoveduje Patricija. Z glasbo prežeto domače okolje je ponujalo toliko, da niti nista hodili v glasbeno šolo.

Čez dan vaja, zvečer šola

Kasneje sta se, da bi se lahko kar najbolj posvetili glasbi, začeli tudi šolati na domu. »Postalo mi je všeč, imela sem veliko časa za vajo, kar je super. Če želim vaditi cel dan, težko hodim še v šolo,« preprosto sklene Patricija. Tako je večji del dneva namenila violini, zvečer pa se posvetila še šoli. »Vadim zelo rada, zato mi šola zvečer ni bila tako težka,« pravi. Obe poudarjata, da jima čas, namenjen glasbi, ne predstavlja napora.

Čas, namenjen glasbi, jima ne predstavlja napora. FOTO: Siniša Kanižaj

Vedno sta se poleg inštrumentov posvečali še drugim stvarem, pa vendar ima glasba v njunem življenju osrednje mesto. Tako tudi odločitev preskočiti srednjo šolo sploh ni bila težka. Opravljata jo z izpiti, medtem pa živita študentsko življenje na Dunaju. Patricija je že od 12. leta študentka v razredu prof. dr. Borisa Kuschnirja, Klarina profesorica pa je po študiju v Zagrebu zdaj Lilia Schulz-Bayrova.

Vedno najmlajši

Z izjemo domače hiše sta vajeni družbe starejših. Na vprašanje, ali sta (bili) na akademiji, kamor sta se obe vpisali takoj po osnovni šoli, najmlajši, uglašeno izstrelita: »Vedno sva najmlajši!« Vajeni sta vprašanj v zvezi z njuno starostjo, sicer pa nimata težav. Patricija pravi, da so na akademiji vsi »zelo odprti, ne gledajo na narodnost, jezik … Zelo sproščeno je.« Klara pa doda, da sta pač »že navajeni nekako izstopati. Nikoli še nisva bili čisto redno nekje.«

Klara po študiju v Zagrebu nadaljuje na Dunaju. FOTO: Siniša Kanižaj

Veseli sta, da imata na Dunaju druga drugo. Veliko časa preživita skupaj. Po dopoldanskih obveznostih »narediva kosilo, potem imava pavzo, se pogovarjava, velikokrat o stvareh, ki so se zgodile na akademiji,« opisuje Patricija. V smehu zagotovita, da jima skupnih tem ne zmanjka. »Popoldne spet vadiva, zvečer se še učiva, potem je pa najbolj luštno, ko si narediva večerjo in še dolgo debatirava.

Najbolj luštno je, ko si narediva večerjo in še dolgo debatirava.

Pred spanjem poskrbiva še za šport,« zaokroži mlajša od sester, starejša pa doda, da sicer ni navdušena nad športom, ampak ve, kako pomembna je za glasbenike tudi fizična pripravljenost. Že od nekdaj pa je nedelja zanju res nedelja: na ta dan nikoli ne vadita, pač pa gresta k maši in na sprehod, ogledujeta si dunajske znamenitosti, radi pa si privoščita tudi »super vaflje«, ki sta jih nedavno odkrili.

Najlepše je, ko nastopita skupaj

Njune dosežke, uspehe in mednarodne nagrade bi lahko naštevali lep čas, a od vsega, kar sta do sedaj dosegli, jima v najlepšem spominu ostajajo trije januarski koncerti s komornim orkestrom Slovenske filharmonije. »Vsi so bili do konca razprodani. To je res poseben občutek. Zelo lepo je bilo, da sva skupaj odigrali Štiri letne čase. Izmenjavali sva se na odru,« opisuje Klara. Zelo redko namreč nastopita skupaj, a ena od njunih želja za prihodnost je tudi študirati in koncertirati kot duo.

Patricija bo v teh dneh znova zaigrala v Sloveniji. FOTO: Siniša Kanižaj

29. februarja in 1. marca Patricijo znova čaka koncert pred domačim občinstvom. Z Orkestrom Slovenske filharmonije bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila kot ena najmlajših solistk v zgodovini Slovenske filharmonije. Izvedli bodo Prvi koncert za violino in orkester, op. 14 poljskega skladatelja Henryka Wieniawskega. Koncert, ki ga označujejo kot vratolomnega, velja za eno najtežjih violinskih del in je zato izjemno redko izvajan.