Sveti Servacij, škof in mučenec

Zanesljivih podatkov o njegovem življenju imamo bolj malo, a dovolj, da lahko občudujemo tega moža, zagrizenega nasprotnika arijanstva, udeleženca številnih sinod in prijatelja sv. Atanazija. Imel naj bi burno mladost, po študiju teologije in romanju v Sveto deželo pa se je spreobrnil in dal posvetiti v duhovnika. Nekaj časa je misijonaril po severni Galiji, nato pa postal škof v Tongernu in tam deloval skoraj petdeset let. V Trierju se je srečal s sv. Atanazijem, ki je takrat živel v pregnanstvu, postala sta prijatelja in Servacij mu je skušal na vse načine pomagati lajšati življenje v tujini. Srečamo ga na več sinodah in cerkvenih zborih, kjer je ostro nastopal proti krivoverskim arijancem: v Sardiki (danes Sofija), v Kölnu in Riminiju, če naštejemo le najpomembnejše. Bil je svetniški mož: v molitvi je prebedel velik del noči, strogo se je postil in v solzah prosil Boga za zaupane mu vernike. Legenda pripoveduje, kako se je začela v severni Galiji širiti vest, da bodo v deželo vdrli divji vandali (Huni) in jo razdejali, opustošili. Sveti Servacij je romal v Rim in na grobovih svetih apostolov prosil za odvrnitev nesreče. Sveti Peter pa mu je v sanjah razodel, da bo Galija zaradi svojih pregreh veliko trpela, on pa tega ne bo doživel, zato naj gre mirno domov, od tam pa v Maastricht, kjer bo dočakal smrt. Vmes naj bi ga na poti iz Rima ujeli Goti, a ga je Bog po angelu čudežno rešil. Ko je umrl, naj bi bil dokaz njegove svetosti tudi to, da pozimi, ko je bila zasnežena vsa okolica, njegovega groba sneg ni pobelil.


Ime: Izhaja iz latinskega glagola servo »paziti, čuvati, varovati, ohraniti, rešiti«. Ime naj bi tako pomenilo »rešeni«.

Rodil se je v 4. stol. v Armeniji,
umrl pa 13. maja 384 v Maastrichtu na Nizozemskem.

Družina: Izhajal naj bi iz plemiške družine, kaj več pa o prvih letih njegovega življenja ni znano.

Zavetnik: Je zavetnik več mest: Maastrichta, Goslarja, Limburga, Quedlinburga; škofije Worms, ključavničarjev in mizarjev; je priprošnjik proti revmi, bolečinam v nogah in mrzlici, proti pozebi, proti ohromelosti pri živalih, proti mišji in podganji nadlogi, proti smrtnemu strahu; je drugi v vrsti t. i. »ledenih svetnikov«.

Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo v škofovskih oblačilih, z očali in s knjigo kot znamenji učenosti; včasih ima palico in ključ. Ponekod ima lesene cokle, ker naj bi ga z njimi ubili. Upodobljen je, kako ubija zmaja, ki pomeni krivo vero (arijanstvo). Upodobljen je lahko tudi kot romar, ki spi na soncu, orel pa ga s prhutanjem kril hladi.

Pregovor: »Po svetem Servati ni mraza se bati.«

Goduje: 13. maja.