Serhii Plokhy (1957) je profesor ukrajinske zgodovine na Harvardski univerzi in direktor ukrajinskega raziskovalnega inštituta Harvard. Polje njegovega raziskovanja zajema intelektualno, kulturno in mednarodno zgodovino Vzhodne Evrope pa tudi večno aktualne teme, kot je njegova knjiga o Černobilu. Kot vodilna avtoriteta pričujočega področja objavlja v angleščini, ukrajinščini in ruščini.

Zgodovina največje in manj poznane evropske države

Vrata Evrope, delo Serhiija Plokhyja, znanega po svojih mnogoštevilnih strokovnih študijah, velja za referenčno in natančno zgodovino te največje in manj poznane evropske države vse od antike do sedanjosti.

V slovenščini je zdaj izšla posodobljena izdaja te pomembne zgodovinske knjige iz leta 2021, opremljene tudi s kartografskim materialom, ki pregledno predstavi ukrajinsko preteklost vse do današnjih dni.

Knjiga nas že na začetku seznani z dejstvom, da je bil prvi zgodovinar Ukrajine sam Herodot. Boj za njeno ozemeljsko integriteto in politično neodvisnost je (bil) dolg in mukotrpen, zato je sedanja uničevalna invazija Rusije na njenih tleh samo eden v nizu dolgih bojev.

Geografski položaj Ukrajino umešča na razpotje držav centralne Evrope, Rusije in Srednjega vzhoda

Avtor vztrajno zagovarja misel, da je zavoljo razumevanja položaja Ukrajine nujno potrebno poznavanje njene preteklosti. Spričo te misli ne preseneča poglobljena in dosledna analiza zgodovinskih dejstev, ki zajemajo ključne prelomnice, pri čemer Plokhy svoje raziskovalno popotovanje začne že v 5. stoletju pr. Kr., raziskuje izvor Slovanov in se pomika k preostalim fazam v razvoju Ukrajine, ki je večkrat padla pod oblast raznolikih političnih entitet.

Tu najdemo denimo Vikinge, Bizantinsko cesarstvo, Mongole, Ruski imperij, Sovjetsko zvezo, kar je nenazadnje pripeljalo do neodvisne in samostojne državne ureditve.

Ravno njen geografski položaj, ki jo umešča na razpotje držav centralne Evrope, Rusije in Srednjega vzhoda, je poskrbel, da so jo v vseh teh letih zaznamovali in sooblikovali številni vzhodni kot tudi zahodni imperiji, sama pa je postala svojevrstno stičišče kultur in religij.

Serhii Plokhy z eno od svojih knjig. VIR: harvard.edu

Vsak od imperijev si je lastil zemljo in plen ter pustil svoj pečat na pokrajini

Kot je pojasnil avtor v uvodu, je naslov knjige Vrata Evrope seveda prispodoba, ki je ne smemo jemati zlahka ali zavračati kot oglaševalski trik.

Evropa je pomemben del ukrajinske zgodbe, tako kot je Ukrajina del evropske. Ukrajina, ki leži na zahodnem robu evrazijske stepe, že stoletja omogoča dostop v Evropo. Včasih, ko so bila »vrata« zaradi vojn in spopadov zaprta, je Ukrajina pomagala ustaviti tuje vdore na vzhod in zahod; ko so bila odprta, to pa so bila večino ukrajinske zgodovine, je Ukrajina služila kot most med Evropo in Evrazijo ter omogočala izmenjavo ljudi, blaga in idej.

Skozi stoletja je bila Ukrajina tudi stičišče (in bojišče) različnih cesarstev, od rimskega do otomanskega, od habsburškega do romanovskega. V 18. stoletju so Ukrajini vladali iz Sankt Peterburga in Dunaja, Varšave in Istanbula.

V 19. stoletju sta ostali le prvi dve prestolnici. V drugi polovici 20. stoletja je večini ukrajinskih dežel vladala le Moskva. Vsak od teh imperijev si je lastil zemljo in plen, pustil svoj pečat na pokrajini in značaju prebivalstva ter pomagal oblikovati edinstveno obmejno istovetnost in etos.

Spomenik neodvisnosti v Kijevu. VIR: kyivpost.com

Knjiga se osredotoča na Ukrajince kot največjo demografsko skupino

Plokhy piše, da je narod pomembna, čeprav ne prevladujoča, kategorija analize in prvina zgodbe, ki skupaj z nenehno spreminjajočo se idejo Evrope določa naravo te pripovedi.

Knjiga Vrata Evrope pripoveduje zgodovino Ukrajine znotraj meja, ki so jih določili etnografi in kartografi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju in so se pogosto (ne pa vedno) ujemale z mejami današnje ukrajinske države.

Spremlja razvoj idej in identitet, ki povezujejo te dežele, od časov srednjeveške kijevske države, v zgodovinopisju znane kot Kijevska Rusija, do vzpona modernega nacionalizma ter pojasnjuje izvore sodobne ukrajinske države in politične nacije.

Pri tem se knjiga osredotoča na Ukrajince kot največjo demografsko skupino in sčasoma glavno silo oblikovanja sodobnega naroda in države. Pozornost namenja ukrajinskim manjšinam, zlasti Poljakom, Judom in Rusom, sodobni večetnični in večkulturni ukrajinski narod pa obravnava kot delo v nastajanju.

Ukrajinska kultura je vedno obstajala v prostoru, ki si ga je delila z drugimi kulturami, in je že zgodaj morala krmariti med temi »drugimi«. Sposobnost ukrajinske družbe, da prestopa notranje in zunanje meje ter se pogaja o identitetah, ki jih te meje ustvarjajo, je glavna značilnost zgodovine Ukrajine, kot je predstavljena v tej knjigi.

Spomenik iz sovjetskih časov Mati domovina v Kijevu. VIR: kyivguide.com.ua

Oblikovanje temeljev današnje ukrajinske identitete

Politika, mednarodna in domača, ponuja priročno podlago za zgodbo, vendar so se avtorju pri pisanju knjige zdele geografija, ekologija in kultura najbolj trajne in s tem dolgoročno najvplivnejše.

Sodobna Ukrajina, gledano z vidika dolgotrajnih kulturnih usmeritev, je plod vzajemnega delovanja dveh premikajočih se meja, od katerih eno določa meja med evrazijskimi stepami in vzhodnoevropskimi travišči in gozdovi, drugo pa meja med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.

Prva meja je bila tudi meja med stalno naseljenim in nomadskim prebivalstvom ter, pozneje, med krščanstvom in islamom. Druga sega v čas delitve Rimskega cesarstva na Rim in Konstantino­pel ter zaznamuje razlike v politični kulturi med vzhodom in zahodom Evrope, ki obstajajo še danes.

Premikanje teh meja skozi stoletja je spočelo edinstven niz kulturnih značilnosti, ki so oblikovale temelje današnje ukrajinske identitete.

Angleška naslovnica knjige Vrata Evrope.

Ukrajina je tudi zgodba o njenih regijah

Serhii Plokhy tudi pojasni, da zgodovine Ukrajine ne more povedati brez zgodbe o njenih regijah. »Kulturni in družbeni prostor, ki ga je ustvarilo premikanje meja, ni bil enovit. Ko so se državne in imperialne meje premikale po ozemlju, ki so ga opredeljevale ukrajinske etnične meje, so ustvarile različne kulturne prostore, ki so služili kot temelj ukrajinskih regij: nekdanje Zakarpatje pod madžarsko oblastjo, zgodovinsko avstrijsko Galicijo, Podolje in Volinijo pod poljsko oblastjo, kozaški levi breg Dnepra s spodnjim tokom reke, Slobodsko Ukrajino ter nazadnje obale Črnega morja in Doneški bazen, poseljene v ruskih carskih časih.«

Za razliko od večine predhodnikov se poskuša izogniti obravnavi zgodovine različnih regij (kot so deli Ukrajine pod rusko in avstrijsko oblastjo) v ločenih delih knjige, temveč jih obravnava skupaj in podaja primerjalni pogled na njihov razvoj v določenem obdobju.

Dva ključna izraza Rus' in Ukrajina

Avtor je podal tudi nekaj potrebnih in zanimivih pojasnil o izrazju. Predniki sodobnih Ukrajincev so živeli v več deset predmodernih in modernih kneževinah, kraljevinah in cesarstvih, ki so sčasoma prevzeli različna imena in identitete.

Dva ključna izraza, ki so ju uporabljali za opredelitev svoje dežele, sta bila »Rus'« in »Ukrajina«. (V cirilici se Rus' piše PycЬ: zadnji znak je mehki znak, ki označuje palatalizirano izgovarjavo predhodnega soglasnika).

Izraz »Rusi«, ki so ga v 9. in 10. stoletju v regijo prinesli Vikingi, so prevzeli prebivalci Kijevske Rusije, ki so vikinške kneze in bojevnike sprejeli medse in jih poslovanili.

Predniki današnjih Ukrajincev, Rusov in Belorusov so prevzeli ime »Rus« v različnih oblikah, od skandinavskega/slovanskega »Rus'« do heleniziranega »Rosija«. V 18. stoletju je Moskovska država sprejela slednjo obliko kot uradno ime svoje države in carstva.

Ime Ukrajina je srednjeveškega izvora

Ukrajinci so imeli različna poimenovanja glede na obdobja in regije, v katerih so živeli: Rusini na Poljskem, Rutenci v habsburškem cesarstvu in Malorusi v Ruskem imperiju.

V 19. stoletju so se ukrajinski narodni buditelji odločili, da bodo končali zmedo, se odrekli imenu »Rus'« in se jasno razlikovali od preostalega vzhodnoslovanskega sveta, zlasti od Rusov, zato so za opredelitev svoje dežele in etnične skupine, tako v Ruskem imperiju kot v Avstro-Ogrski, sprejeli izraza »Ukrajina« in »Ukrajinci«.

Ime »Ukrajina« je srednjeveškega izvora in je v zgodnjem novem veku označevalo kozaško državo v Dneprski Ukrajini. V kolektivni zavesti aktivistov iz 19. stoletja so bili kozaki, ki so bili večinoma krajevnega izvora, srž Ukrajincev.

Ukrajinci so imeli različna poimenovanja glede na obdobja in regije, v katerih so živeli: Rusini na Poljskem, Rutenci v habsburškem cesarstvu in Malorusi v Ruskem imperiju.

Izrazi Rus', Rutenci in Ukrajinci

Da bi povezal rusko preteklost in ukrajinsko prihodnost, je ustanovitelj sodobnega ukrajinskega zgodovinopisja Mihajlo Hruševski (1866–1934) svoj opus v desetih zvezkih imenoval Zgodovina Ukrajine-Rus'. Vsak, ki danes piše o ukrajinski preteklosti, mora za opredelitev prednikov sodobnih Ukrajincev uporabiti dva ali celo več izrazov.

V tej knjigi uporablja avtor izraz »Rus'« predvsem, vendar ne izključno v zvezi s srednjeveškim obdobjem. Z izrazom »Rutenci« označuje Ukrajince v zgodnjem novem veku, izraz »Ukrajinci« pa uporablja, ko pišem o sodobnem času.

Od ustanovitve neodvisne ukrajinske države leta 1991 so vsi njeni državljani znani kot Ukrajinci, ne glede na njihovo etnično poreklo.