Bilo je 4. julija 1945. Lep dan, ljudje so bili na njivah. Ta lepi dan pa se je popoldne prevesil v najbolj črn dan, kar jih pomnijo vaščani Šentpavla nad Podlipoglavom, vzhodno od Ljubljane.

Popoldne se je v Podlipoglav iz ljubljanske smeri pripeljal avtobus, v katerem je bilo 25 oznovcev in knojevcev, Kakšno uro so se zadrževali v krajevnem odboru, se »odžejali«, nato pa se razdelili v dve skupini. Odpravili so se na lov – za ljudmi. Ena skupina se je vzpela na Šentpavel iz Sadinje vasi, druga pa po cesti iz Podlipoglava. Nekatere Šentpavelčane so ugrabili kar na njivah, sedem moških in nekaj žensk. Nato so jih odgnali v Podlipoglav, zaprli ter s pretepanjem začeli »zasliševati«. Ženske so čez čas spustili domov, preostalih sedem moških pa so naslednji dan ob štirih zjutraj odgnali proti zaselku Razore, vendar tja niso nikoli prišli, ker so jih že prej v gozdu ubili. Brez streljanja.

Šentpavel pri Podlipoglavu, spominska plošča za osem domačinov, ki so jih komunisti umorili julija 1945.
FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična Ozna je umorila osem ljudi iz Šentpavla

Imena umorjenih so: Mihael Garbajs, njegov brat Anton Garbajs, Tone Kušar, Jakob Mlakar, Frane Podržaj, Franc Skubic in Janez Vrečar.

Drugi dan so nekje na poti, ko se je vračal iz službe v Vevčah, pričakali še osmega, Nandeta Smrekarja, in ga ujeli. Njega so po pripovedovanju umorili s kolom v nekem hlevu v Podlipoglavu. Bil je mežnar v Šentpavlu.

Trije od ubitih so bili tedaj v Šentpavlu po naključju. Anton Garbajs je prišel iz Ljubljane na obisk k bratu. Oba z bratom so odgnali in ubili. Tone Kušar je bil sicer domačin, vendar poročen v Bizoviku. Tudi on je bil Slučajno doma. Franc Skubic pa je bil kot 17-letnik izpuščen iz taborišča Teharje (bil je dva meseca pri domobrancih kot eden od 386 izpuščenih iz tega taborišča. Ker je bil ves izčrpan, ga je mama poslala iz Dobrunj k stricu v Šentpavel, da bi se tam opomogel. Ker ga niso pokončale Teharje, ga je ljubljanska OZNA.

Sveti Urh, spomenik, kjer so komunisti 45 in več let Slovencem lagali, kdo je bil v letih od 1941 do 1945 pri nas zločinec.
FOTO: Ivo Žajdela

Morilci so umorjene morali izkopati in še enkrat skriti

Domači več mesecev niso vedeli, kje so možje in očetje. Mi­slili so, da jih imajo kje zaprte in da se bodo prej ali slej vrnili. Oktobra pa je pricurljala vest, da so ubiti na razorskem hribu, le dober kilometer od svoje vasi. Domačin iz Razor, Dolenčev oče, je namreč odkril grobišče, ki je bilo tako slabo zasuto, da so lisice že prišle do trupel. Lotil se je odkopa in hitro je naletel na prvo truplo, ki je bilo zelo potolčeno. Ko je videl, kaj je v jami, jo je zakril in obvestil sorodnike.

Hitro se je razvedelo, da so Šentpavelčani ubiti in seveda, kje so njihova trupla. Ženske iz Šentpavla so se začele pripravljati, da bi jih šle prekopat na domače pokopališče. Vendar so za odkritje že izvedeli morilci in neke oktobrske noči ob enajstih so prišli s tovornjakom ter nemškimi ujetniki. Ob štirih zjutraj je tovornjak odpeljal – s trupli seveda. Neki nemški ujetnik je kasneje povedal, da so trupla odpeljali k Urha ter jih tam v gozdu pokopali.

Sveti Urh, spomenik, kjer so komunisti 45 in več let Slovencem lagali. Koga vse so zakopali v grobnico pod spomenikom.
FOTO: Ivo Žajdela

Kako so komunisti umorjene iz Šentpavla podtaknili na Svetem Urhu

Torej, ali so šentpavelske kmete leta 1946 na Urhu še drugič prekopali, tokrat v grobnico na Urhu? Prvič oktobra 1945 z razorskega hriba v gozd na Svetem Urhu, potem pa od tam še drugič, ko so gradili grobnico na Urhu.

Tudi ta javna skrivnost o Urhu bo prej ali slej razkrita. »Projekt Urh« je namreč leta 1945 potreboval čim več trupel, ki bi jih nato lahko pripisali protirevoluciji ... Ko so ženske iz Šentpavla šle odkopat svoje drage, so naletele na dve prazni jami. V eni so našle klobuk, blizu pa še čevelj. To je bilo vse, kar je ostalo od njih.

Ko so oznovski krvniki opravili svoj posel v Šentpavlu, so šli 5. julija v bližnjo vas Javor. Tam so pobrali tri domače domobrance, ki se niso čutili nič krive in se niso umaknili na Koroško. Tudi za Jančarjevim Tonetom, Skubičevim Tonetom in Žabjekovim Janezom so se izgubile vse sledi.

Spomenik na Svetem Urhu, kamor so komunisti vozili Slovence in jih indoktrinirali s svojo zlagano mitologijo.
FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so ljudi ubijali iz dveh razlogov: da so jih ubili – in za Sv. Urha

Postavlja se vprašanje, česa so bili krivi ti ljudje, da jih je nova oblast ubila. Moji sogovorniki v Šentpavlu so trdili, da jim ne bi mogli očitati prav ničesar, da niso bili ne domobranci, niti niso imeli na sebi kakršne koli druge »krivde«, celo partizanom da so nekateri med vojno velikokrat pomagali.

Nova komunistična oblast se je v tistih skrajno ubijalskih in objestnih mesecih odločila spraviti s poti vse, kar je dišalo po cerkvi ali kako drugače ni sodilo v njihove vrste. Naredili so sezname tudi za druge vasi tam okoli, vendar so se nekateri tej moriji zmogli upreti. Tako je na primer v Podmolniku komunist Miklavc, ki je bil na čelu takratne krajevne oblasti, zavrnil podpis seznama svojih sovaščanov, ki so jih prišli takrat ubit. Tudi »likvidator« osmih Šentpavelčanov, T. R. /Tone Remc/, se je kasneje uprl, češ da ne bo več počel tega. On je bil med vsemi »likvidatorji« edini doma s tega območja, iz Zadvora.

T. R. je že mrtev, zato bi kaj več o opisanem dogodku, še posebej pa o tem, kje ležijo posmrtni ostanki ugrabljenih v Šentpavlu in nato umorjenih, lahko povedala takratna voditelja celotne zločinske operacije, S. I. /Stane Iglič/, sedanji visoki sodni uslužbenec, in P. R. /Peter Rogelj/ (glej Delu Plus, 29. junij, str. 7).

V nedeljo, 15. julija /1990/, so vaščani vzidali na Šentpavelsko cerkev spominsko ploščo za osinimi izginulimi sovaščani.

Odziv Staneta Igliča na članek

Pripis leta 2023. Na članek se je 24. julija 1990 odzval Stane Iglič in zapisal, da z umorom nima nič, saj je v Podlipoglav prišel septembra 1945: »V Podlipoglav sem prišel septembra 1945 kot 18-letni obveščevalce na obveščevalno točko. Bili smo štirje obveščevalci, enoto pa je vodil Franc Grad. doma iz Beričevega in zdaj stanujoč nekje v Novem Polju. Spominjam se, da so ljudje takrat pripovedovali, da so pred našim prihodom odvedli iz vasi Šentpavel več vaščanov, ne spominjam pa se, da bi že takrat govorili o likvidaciji teh ljudi. Za likvidacijo sem kasneje večkrat slišal, saj sem se poročil z dekletom iz Sadinje vasi in sem od 1952. do 1961. tam tudi stanoval. Takrat me ni nihče spravljal v zvezo z aretacijo in likvidacijo, domačini pa se me spominjajo verjetno zato, ker sem pozneje bival med njimi, kakor se spominjajo tudi Petra Roglja, ki je prišel na obveščevalno točko, ko sem jo jaz pozno jeseni leta 1945 zapustil. Tudi Peter Rogelj se je namreč poročil z dekletom iz Sadinje vasi in nekaj časa tam stanoval. Dodajam le še to, da tudi Franc Grad ne ve o tragičnem dogodku ničesar, saj je prišel in odšel iz Podlipoglava istočasno z menoj.«

Spomenik na Svetem Urhu, kamor so komunisti več desetletij vozili Slovence in jih indoktrinirali s svojo zlagano mitologijo.
VIR: Arhiv Slovenije

Kako je z dokazovanjem ob navajanju različnih podatkov?

Malo je čudno, da je Stane Iglič glede Franca Grada zapisala, da je »zdaj stanujoč nekje v Novem Polju«, nekaj za tem pa, »da tudi Franc Grad ne ve o tragičnem dogodku ničesar«. Najprej, da stanuje »nekje«, potem pa, da ne ve »ničesar«?

Ampak, to je manj pomembno. Pomembno je to, da je o tovrstnih medvojnih in povojnih umorih ohranjenih malo virov, o večini nič. Zanje vemo iz pripovedovanj ljudi, ki so o dogodku iz različnih razlogov nekaj vedeli. Iglič kot pravnik je seveda vedel, da pisni viri ne obstajajo, ampak le pričevanja domačinov oziroma sorodnikov ubitih. V takšni situaciji pa, 45 let po dogodku, lahko zatrdiš to, kar je on, da ga v času umora Šentpavelčanov ni bilo tam oziroma natančneje, da je prišel »/v/ Podlipoglav« septembra 1945, saj je to zelo težko preverjati. Poleg tega on omenja kraj Podlipoglav in mesec september, ko je prišel tja, zločin pa so komunisti naredili v Šentpavlu (ne v Podlipoglavu). Igličev odziv tu omenjam zato, ker lepo pokaže, kako lahko navajanje različnih podatkov in nato njihovo interpretiranje, pomeni različno. Če špekuliram: lahko da je prišel v Podlipoglav septembra, toda to ne izključuje, da je bil v Šentpavlu julija. Še to: Poletje 1945 je bilo v Sloveniji morilsko, nikoli v naši zgodovini ni nihče tako množično ubijal ljudi, kot tiste mesece po koncu vojne komunisti s svojimi paravojskami partizani, Ozno, Vojsko državne varnosti (VDV) in še kakšno združbo. Kje je bil Iglič tiste mesece, in kaj je takrat počel, nam je ostalo prikrito.