Ves čas je nad slovesnostjo plapolala velika slovenska zastava, kot so jo poznali umorjeni branilci pred komunističnim nasiljem. FOTO: Ivo Žajdela

Mašo je daroval upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar. Sledil je bogat kulturni program s podelitvijo Ehrlichovega priznanja. Slavnostni govornik dr. Andrej Fink, pravnik, profesor in publicist je med drugim spomnil, da govorjenje o domnevnem narodno-osvobodilnem boju ni nič drugega kot laž in varanje še danes, po 80. letih. »Komunistični partiji je preko Osvobodilne fronte šlo samo za prevrat. Še kako prav ji je prišel najhujši trenutek slovenskega naroda, ko ji je uspelo marsikaterega iskrenega Slovenca pregovoriti, da se jim je pridružil. Vsi imamo znance in morda tudi sorodnike, ki so se na začetku iz domoljubja hoteli pridružiti ali so se celo pridružili OF, a so kmalu od znotraj spoznali njeno resnično naravo. Vemo, da je nekaterim uspelo od nje odstopiti, drugim ne. Koliko je bilo takih, danes že pokojnih, ki so desetletja pozneje z grenkobo ugotavljali: Za 45 let totalitarnega rdečega fašizma nismo tvegali življenj. To sem slišal pripovedovati v teh letih od njihovih potomcev v zasebnem pogovoru. Bilo bi pa zdravo za našo družbo, če bi ti potomci danes to javno in jasno povedali.«

Mašo je daroval nadškof Stanislav Hočevar. FOTO: Ivo Žajdela

Najvažnejše, vrniti jim mora dobro ime

Govornik je dejal, da je na znotraj, v nekaterih glavah, mislih, gledanju, ocenjevanju in razumevanju ostalo še preveč totalitarne navlake, ki moti naš sedanji vsakdan. »V tem moramo narediti še nekaj naporov za razjasnitev grozne preteklosti, da bo ta naš narod in državo nehala bremeniti. Dolžni smo nepokopanim poleg spomina in skrbi, da se kaj takega nikoli ne ponovi, tudi najelementarnejše. Do konca je treba raziskati vsa grozodejstva, preiskati okoliščine nasilne smrti, s tem pa evidentirati žrtve čimbolj se da, sicer bi ostale zamolčane, neobstoječe. Po uradni dolžnosti mora država žrtvam izdati mrliške liste. Mora jim nameniti spoštljiva grobišča. Končno pa, najvažnejše, vrniti jim mora dobro ime. Klicati in trkati moramo na državno in mednarodno zavest in vest ter neprestano opominjati. Na temelju zločina nad slovenskim narodom ni mogoče dolgotrajno sožitje, kar se očitno izkazuje že 34 let. Ni dovolj samo farizejsko obžalovanje. Naravnost perverzna je floskula: Obsojamo medvojne in povojne poboje, a to pustimo preteklosti ter zgodovini in se s tem danes ne obremenjujmo! Strašna preteklost nas sama po sebi še danes bistveno obremenjuje, tudi če bi tega ne hoteli. Naše današnje življenje uradno še vedno temelji na laži. Na laži se pa ne da graditi nič skupnega. Nujno moramo to laž še naprej in do konca razkrinkavati! Laž se počasi sesuva in bo končno zgrmela.«

Slavnostni govornik je bil dr. Andrej Fink. FOTO: Ivo Žajdela

Govorijo o »izbrisanih«, toda domobrance so »izbrisali« fizično

Opozoril je tudi, da danes govorijo o »izbrisanih« po demokratizaciji in osamosvojitvi ter so domnevnim oškodovancem, ki niso Slovenci, postavili celo spomenik. Domobrance in druge protikomunistične bojevnike, ki so bili dobri Slovenci, so pa maja 1945 »izbrisali« fizično, pa se jih danes še omeniti ne bi smelo. »Danes se tukaj ponovno spominjamo ubitih domobrancev, pripadnikov Slovenske narodne vojske. Ti so neprestano med nami. Izkazujemo jim vso čast in zahvalo.«

Besedilo v wordu: govor dr. Andreja Finka

13-letnik je odraščal s kopico neodgovorjenih vprašanj

»Naj nikdo ne misli, da majhni otroci nič ne razumejo. Prvi vtisi se najbolj zarišejo v njihov spomin. Če so dobri ali pa slabi,« je dejala Snopkova mama. Za vedno se je čas druge svetovne vojne zapisal v srca, misli, čutenje in življenje tukajšnjih domačinov, in ko so nekateri praznovali konec vojne, je Šentjošt nadaljeval svojo pot na Kalvarijo, ki na nek način traja še danes. In vse to so doživljali tudi otroci, smo slišali v Šentjoštu. »S svojo nedolžnostjo in zasidranostjo v trenutku je sredi grozot otroštvo šlo naprej – igra in razposajenost sta veljali še naprej. A tudi najmlajši so razumeli, da se nekaj dogaja. Čuden nemir so zaznavali pri odraslih. 7. maja so jih, ne vedoč, da nikoli več, starejši bratje pokrižkali v slovo in krenili v umik. Tisti starejši bratje, ki so jim bili v zgled, ki so jih znali navduševati in se z njimi igrati. Tisti starejši bratje, ob katerih so se počutili varno in so obljubljali boljšo prihodnost celi družini. Tisti veliki, skravžljani, močni, nasmejani starejši bratje ...«

Prisluhnili smo tonskemu posnetku pričevanja Miklavža Kavčiča, Snopkovega iz Šentjošta, ki je govoril o tem travmatičnem slovesu. 13-letni je izgubil pet bratov, eden je odšel v Argentino, očeta je ubila bomba. In nihče mu ni povedal, kdaj, zakaj, kako, kje. Odraščal je s kopico neodgovorjenih vprašanj.

V imenu odbora je Ehrlichovo priznanje z medaljo Francetu Cukjatiju izročil direktor Družine Tone Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Ehrlichovo priznanje z medaljo je Francetu Cukjatiju izročil direktor Družine Tone Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Ehrlichovo priznanje so podelili Francetu Cukjatiju

Sledila je podelitev Ehrlichovega priznanja z medaljo. Odbor za podelitev podeljuje priznanja zaslužnim Slovencem ter ustanovam in društvom, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na bogato slovensko zgodovino in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. Letos so priznanje z medaljo podelili Francetu Cukjatiju. V imenu odbora mu ga je izročil direktor Družine Tone Rode.

France Cukjati se je rodil leta 1943 v Šentgotardu pri Trojanah. Le leto dni pozneje je izgubil očeta, ki je bil ubit v partizanih. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano s preprostim hribovskim življenjem in s krivicami povojnega režima, ki je preganjal njegovo mater, ker si je kot učiteljica drznila hoditi v cerkev.

Po prvi stopnji gradbene fakultete v Ljubljani je vstopil v jezuitski red, končal filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu. V sedemdesetih letih je bil s svojimi poljudnoznanstvenimi članki prisoten tudi v slovenskem katoliškem tisku. Nekaj let je v Novi Mladiki kot nepodpisani avtor polnil zanimivo rubriko Stiska sodobnega človeka. Po izstopu iz jezuitskega reda in po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik, najprej v Ljubljani in nato na Vrhniki.

Šentjošt, Kapela mučencev, vitraj Marko Jerman. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenske podobe zla

Leta 2000 je stopil v politiko. Najprej je bil državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, nato tri mandate poslanec, od leta 2005 do 2008 pa tudi predsednik Državnega zbora. Aprila 2012 se je upokojil. Živi na Vrhniki, je poročen, ima štiri sinove in vrsto vnukov.

Leta 2014 je izšla njegova knjiga Od kod in kam?. Človekova bivanjska usmerjenost, leto kasneje pa še knjiga z naslovom Poti in stranpoti slovenske politike. Njegovo posebej veličastno in izjemno delo je knjiga, ki je izšla leta 2018 in nosi naslov Slovenske podobe zla. V njej je s presunljivimi primeri osvetlil ta fenomen, ki je s totalitarizmi posebej močno zaznamoval slovenskega človeka v 20. stoletju.

France Cukjati letos zaključuje že drugi mandat kot predsednik Zbora za republiko, v katerem z modrim vodenjem povezuje vrsto intelektualcev in strokovnjakov za različna področja. Posebej so omenili uvodnike, s katerimi redno že več let bogati revijo Zaveza. V teh sestavkih z bralci deli svoje široko znanje zgodovine, filozofije, psihologije, medicine in teologije.

V totalitarnem režimu so ljudje prepuščeni poplavi laži

Franceta Cukjatija krasijo tudi odlične značajske poteze. Široka in poglobljena izobrazba mu daje dodatno tiho suverenost, zaradi česar je vedno spoštljiv in prijazen, očetovsko sprejemajoč, njegove sodbe pa so blage, a nikoli na škodo resnicoljubnosti, jasnosti in odločnosti.

V obrazložitvi so zaključili z njegovo mislijo o pomenu resnice: »Totalitarni režim ustvari ozračje, v katerem ljudje ne morejo več razlikovati med resnico in lažjo, med dejstvom in manipulacijo. Nobenega oprijemljivega sidrišča nimajo več. Prepuščeni so poplavi laži, s tem pa tudi na milost in nemilost totalitarni oblasti. In ta oblast, naj bo formalna ali neformalna, ki je grajena na laži, ne bo padla, dokler ne bo padla laž.«

V cerkvi sv. Jošta, poleg Kapele mučencev, je na ogled slikarska razstava slikarja Jošta Snoja z naslovom Preobrazba sveta (iz cikla Huda jama). FOTO: Ivo Žajdela

Slikarska razstava Jošta Snoja Preobrazba sveta

Dan prej so v cerkvi sv. Jošta, poleg Kapele mučencev, odprli slikarsko razstavo akademskega slikarja Jošta Snoja z naslovom Preobrazba sveta (iz cikla Huda jama). Ob njej so odzvanjale besede, da je umetnost preseganje zla. »Lepota je zmaga nad težo in pokvarjenostjo sveta. Z lepoto se dogaja preboj k preobraženemu svetu, k drugačnemu svetu kot je naš. Strašno in mučno v umetnosti ni to, kar je strašno in mučno v življenju. Iznakaženo v umetnosti ni isto, kar je iznakaženo v življenju.« S temi besedami enega največjih ruskih mislecev in filozofov moderne dobe Berdjajeva, so odprli vrata umetniku Joštu Snoju, ki je stopil med Šentjoščane s ciklom slik iz Hude jame. Z njimi ponuja bogat dotik lepega, ki naj celijo rane boleče preteklosti in ob tem dodaja: »Ni na nas, da sodimo, kdo si je zaslužil kazen in kdo ne. To moramo preseči. Lahko pa s sočutjem gledamo na žrtve in zločince in jih vse v lastnem ustvarjalnem dejanju odpuščanja privzdignemo k Bogu.«

Spominsko slovesnost so pripravili Odbor za Kapelo mučencev, Župnija Šentjošt, Kulturno društvo Šentjošt.

Slika Jošta Snoja iz cikla Huda jama. FOTO: Ivo Žajdela

1/18